Ocenjujemo: Trst, mesto v vojni

Igor Pison, Eva Kraševec. Slovensko stalno gledališče, Trst.

Objavljeno
05. december 2014 14.28
Matej Bogataj
Matej Bogataj

V trojni koprodukciji SSG Trst, Stalnega gledališča Furlanije - Julijske krajine - Il Rossetti in Case del lavoratore teatrale so pripravili uprizoritev v počastitev obletnice velike vojne na podlagi dramskih besedil Kakor v snu Marka Sosiča in Il pane dell'attesa Carla Tolazzija.

Vendar uprizoritev pod režijskim vodstvom Igorja Pisona in ob dramaturški asistenci Eve Kraševec predlogi nadgradi, priskrbi zunanji okvir, še najbolj z vlogo Avtorja-Režiserja; tega vidimo v začetnem nemiru, s kupom popisanih listov v rokah, ki očitno potrebujejo glas, telo, da bi se zapisano slišalo, utelesilo, spregovorilo.

Kar spregovori, je spraševanje samo, koliko in kako se lahko spominjamo, komu naj damo priložnost, med trumami angelov, da govori o stvareh, ki so se zgodile pred stoletjem. Koliko lahko prodremo v ozadje velikega­ klanja, še posebej na tako občutljivem mestu na prepihu, na stičišču več kultur, v mestu, ki je bilo s srcem na eni in pod upravo druge strani, in s tretjo stranjo, slovensko, ki se ni mogla počutiti drugače kot topovska hrana.

Režiser tako pred nami 'dela'; deli vloge, snema s kamero tisto, kar je potem iz ozadja, kjer je odigrano, projicirano na prednjo steno, ki pa je prepustna, iz trakov, in potem akterji prehajajo iz tistega medprostora igre in zakulisja in spominskega ozadja v ospredje in se mešajo neposredni in posneti nastopi.

Iz projiciranega polja križev, iz skupinskega groba, iz brezen in zasmrtja, iz ženskega spomina in s strani ansambla dopisanih del, ki so nekakšna pisma na fronto, iz spomina mater in hčera in žena, ki je včasih bolj kolektiven, čeprav si obenem prizadeva biti tudi kar najbolj intimen, vznika predstava.

O junakih in dezerterjih, o ženskah v zaledju in problemih z oskrbo, o negotovi politični situaciji ob zatonu enih in vzniku novih imperijev, še bolj o žrtvah, in kadar je vojna, je vojna za vse in so žrtve vsi; ženske v zaledju, kontrabant in dezerterji, nemirna politična situacija, vmes intimne zgodbe tistih, ki so z vojno izgubili ali se izgubili. Hkrati premislek, koliko sploh lahko spregovarjamo o nekem času, ki ga sicer poznamo iz literature in dokumentarcev in filmskih žurnalov.

Dvom o tem, da je mogoče spregovoriti, je ena od predpostavk uprizoritve, ki pa je produktivna; omogoči kroženje okoli travmatičnega jedra in obenem točke izjavljanja, poetični fragmenti se ponavljajo in variirajo - kot da bi poskušali o stvareh, o katerih ni mogoče govoriti, spregovarjati vedno znova.

To je seveda mučno in povzroča nelagodje, na obeh straneh, med izvajalci in občinstvom, vendar ravno ti odboji in statično, nedramatično spodrsavanje na mestu povzročijo pretresenost, ki jo tema zahteva. Svojo komemorativno vlogo je predstava, ob tem, da je opozorila na zagatno predzgodbo današnjega Trsta, na njegovo simpatiziranje z več stranmi, zapletenimi v vojno, več kot presegla.

V dvojezični uprizoritvi pod vodstvom Režiserja, ki ga odigra Primož Forte, nastopajo člani vseh treh v koprodukcijo vpletenih igralskih ansamblov.