Tiskane izdaje
V sredo 1. septembra je Kitajska nacionalna opera iz Pekinga v Cankarjevem domu izvedla prvo od dveh predstav opere Turandot Giaccoma Puccinija. To skladateljevo poslednje in nedokončano delo (slišali smo izvedbo z Alfanovim zaključkom) je lahko ob ustreznih virih in sredstvih ena najbolj učinkovitih in uprizoritveno hvaležnih oper.
V nasprotju z večino sodobnih postavitev, ki so usmerjene v izrazito vizualno in režijsko stilizacijo, je pekinška postavitev tradicionalna. Razkošna scena (Ma Lianquing) in kostumi (Zhao Yan) so realistični.
Enako je usmerjena režija Wanga Huquana, a je obtičala na pol poti, ker ni dosledno izpeljana. Na odru v kar nekaj prizorih med solisti ni bilo mogoče prepoznati odnosov, dialogi so večkrat potekali »drug mimo drugega«, pojavljale so se nelogičnosti (zlasti prvo dejanje), na ravni posameznih prizorov je bila povezanost vidnega dogajanja in vsebine besedila pogosto šibka.
Uprizoritvene možnosti v spektakelskih prizorih še zdaleč niso izčrpane pa tudi umestitev baleta ni povsem posrečena. Kljub temu pa kakih resnejših spodrsljajev v režijskem konceptu ne moremo očitati, če, seveda, odmislimo dušo Liu, ki poleti v nebo.
Začetek predstave je bil zelo obetaven. Spoznali smo zvokovno odličen zbor (zborovodja Chen Bing) in zelo dober orkester (ki pa ni brez šibkih točk, kot se je izkazalo pozneje). Po uvodnem zboru je začetni zagon precej uplahnil in ponovno vzniknil šele v drugem dejanju z nastopom Wang Wei v vlogi Turandot. Umetniški vodja in dirigent pekinške opere Yu Feng je vodil predstavo profesionalno in suvereno, veliko bolje v ritmično izrazitejših pasusih, manj prepričljivo v lirskih delih.
Več poudarka bi kazalo posvetiti fraziranju, frazni sintaksi in interpunkciji. »Belcanto« ni le način petja, pač pa tudi fraziranja, Puccinijeva glasba pa zahteva poleg tega še pastozne linije in valovanje in vse to je treba prenesti tudi v orkester. Glasba je namreč občasno ostajala dramaturško neizkoriščena, saj ni dovolj le korektno igranje, ampak je potrebno tudi oblikovanje.
Podobno velja za soliste, katerih petje bi pri večini težko opredelili kot »belcanto«. Izstopala je odlična Turandot v interpretaciji Wang Wei. Pevka ima zelo kvaliteten glas, med nastopajočimi solisti pa tudi najustreznejši in najmočnejši izraz. Morebitne pomisleke, da bi vloga Turandot terjala bolj dramski glas, je pregnala z živim in prepričljivim nastopom. Oživila in dvignila je celotno predstavo in prav to je na koncu pri solistu najpomembnejše. Tenorist Li Shuang je v vlogi Calafa pokazal odličen glasovni material, dobro pevsko tehniko in izenačenost registrov.
Tu in tam je presenetil tudi z dinamičnim niansiranjem (arija), a je bil pri fraziranju precej okoren, izrazno pa skromen in tog. Sopranistka Yao Hong kot Liu je naredila vtis predvsem s pianissimi v zgornji legi. Tudi ona ima dober glasovni material, morda za Liu nekoliko (pre)lahek, motil pa je tremolo (še posebej v prvem dejanju), ki glas postara in ovira že tako ne prav suvereno vodenje pevskih linij.
Tian Hao v vlogi Timurja glasovno ni naredil posebnega vtisa, je pa izstopal z dikcijo, ki je bila pri večini v zasedbi šibkejši del izvedbe. Med ministri je največ pokazal baritonist Geng Zhe pa tudi Li Xiang in Liu Yiran sta bila dostojna. Wang Haimin kot stari cesar Altoum se je pevsko gibal na robu sprejemljivega, a glede posebnosti vloge povsem ustrezno, vlogo Mandarina pa je interpretiral Zhang Peng.
Predstava je temeljito in dobro naštudirana, pri čemer so težave z izreko razumljive. Tudi izvedba celote je bila suverena, čeprav ne vedno naravno tekoča. Omejitve so se pokazale predvsem v izrazu. Čeprav se Turandot dogaja na Kitajskem in se glasbeni material deloma naslanja na kitajski melos, je še vedno izrazito italijanska opera, pri čemer je tudi slog izvedbe še kako pomemben. Kljub temu je občinstvo nastopajoče in ustvarjalce predstave nagradilo s stoječim aplavzom, pri čemer pa le ne moremo povsem prezreti, da je imel za izkazano navdušenje veliko zaslug skladatelj.
Gostovanje Kitajske nacionalne opere iz Pekinga (državna ustanova) na Festivalu Ljubljana je bilo dragocena informacija. Nekoliko nam je odstrlo vpogled v operno življenje na Kitajskem, ki je, kot vse kaže, kakovostno. Kitajska kulturna politika je očitno zastavila operno dejavnost zelo ambiciozno in sistematično, kar se ji tudi obrestuje v dobrem rezultatu, na katerega je lahko ponosna. Presenetljivo, če pomislimo na situacijo pri nas, ko je opera kulturni nebodigatreba, s katerim za to pristojni ne vedo, kaj bi.
