Tiskane izdaje
Režiser Sebastijan Horvat je že večkrat dokazal, da ga zanima ostro neposreden vstop pod površje aktualne podobe družbe in tokrat ni nič drugače. Na podlagi trpko duhovitega novejšega britanskega besedila v prevodu Tine Mahkota se zažre v lažnost družine, ujetost posameznikov in patološke temelje družbene skupnosti.
Skuša biti angažiran, kar je materializirano na škodo usklajenosti uprizoritve, vsekakor pa si v svojem stališču ne pusti zgolj občepeti v udobno distanciranem in pasivizirajoče zagrenjenem družbenokritičnem položaju, kar poskrbi za intenzivnejšo prekrvavljenost odrskega mehanizma.
A ne v celoti. Z različnimi uprizoritvenimi prijemi ter polno podporo scenografije Jürgena Kirnerja, luči Pascala Mérata in glasbe Draga Ivanuše sledi formalni oblikovanosti besedila v treh raznorodnih dejanjih: črnohumorni družinski konverzaciji ob božični večerji, kjer je pojem družine le še zunanji okvir posameznikov, ki ne vedo, kaj bi drug z drugim, postdramskem razpadu dogajanja z izbruhom zatrtih plati ter absurdnem sanjskem antiutopičnem prividu.
V izrazito avtorski interpretativni sloj Horvat z dramaturškim sodelavcem Milanom Markovićem Matthisom obleče predvsem drugo dejanje množice prosto lebdečih replik na temo svobod posameznika. Te so dvoumne v svoji smiselnosti in utemeljenosti, zaresne in ironične, logičen izraz posameznikovih pravic, potreb in bolečin ter hkrati njihove sprevrženo deformirane verzije in že prilaščene, izmaličeno nemogoče zahteve.
Prav v tem delu režijska vizija najde plodno izhodišče za razmislek, kaj narediti s Crimpovo kritiko skrajno individualistične in emancipatorne samo-izgraditve kot orodjem neoliberalistične industrije, ki posameznika zopet postavlja v pozicijo žrtve. Začetno dejanje z naporno počasnim tempom, številnimi tišinami in premolki ter statičnimi pozami postavi predvsem v službo drugega, kot absurdno karikaturo nefunkcionalnosti in praznine družine, tiste osnovne družbene celice, ki reproducira strah in istost, s čimer vzpostavi uspešno podlago za preboj tega mrtvila.
Nato zaprašene domače stene padejo in nadaljevanje običajno zataknjenost v posameznikovo »osvobojenost« preusmeri v radikalni manifest, po katerem se posameznik lahko vrne k sebi šele s prevpraševanjem osnovnih norm, prepoznavanjem ideologije moralnih in družbenih kodeksov ter trganjem in cefranjem vseh nakopičenih plasti nefunkcionalnih vedenjskih obrazcev in načel. Tej ideji izjemno predano sledi celotna igralska ekipa (Ivo Ban, Milena Zupančič, Janez Škof, Petra Govc, Nataša Barbara Gračner, Aljaž Jovanović, Lena Hribar, Tina Vrbnjak), ki se iz začetne družinske zatajevanosti prelevi v plastičen revolucionaren organizem v prakticiranju neke nove zamišljene skupnosti.
Horvat je v snovanju te situacije izrazito ekspliciten, tudi s projiciranimi programskimi gesli. Sicer ni šokanten, zagotovo pa bodo njegove teze vsaj v delu javnosti odmevale kot polemične ali nesprejemljive. Premisleki in polemike bi lahko bili maksimalni izplen, a jih uprizoritev zagotavlja le v drobcih. Čeprav se zdi osnovni pogled Crimpove predloge in Horvatove režije vzporeden, avtorska režijska težnja ne najde ustrezne korespondence s tekstom.
Od tu izvira tudi občutek, da prav dramska predloga, ki ohranja odprtost in asociativnost pomenov, Horvata nekoliko zavira pri dodatnem, osebno angažiranem interpretativnem nanosu. Poleg tega se predlagana revolucija izpelje zgolj v ponovitvi nevzdržnega in nesmiselnega stanja, zato se v retrospektivi možnost preboja potrdi zgolj kot začasni žurersko-revolucionarni opoj, ki namesto premisleka lahko vodi k zavrnitvi ali smehu in le potrjuje tezo o nemoči spremembe.
