Tiskane izdaje
Kanonizirana, klasična literatura naj bi imela nadčasovni pomen in vrednost. Tudi zato se nenehno pojavljajo študije teh besedil; stroka jih poskuša preučiti s kar največ zornih kotov.
Ob primerih, kakršen je Buljanova odrska postavitev Velikega Gatsbyja, lahko samo upamo, da je spodletela teatrska obdelava romana brez kančka uvida zgolj nesrečen osamljen primer in ne splošna (ne)zmožnost za sprejemanje zahtevnejših literarnih besedil ali konkretno Fitzgeraldovega največjega teksta.
Temeljno nerazumevanje romana, ki se zrcali na vseh nivojih predstave (prepričljiva je zgolj scenografija), je sicer obžalovanja vredno, a tolikanj bolj problematično, da je v projekt jasno vtisnjen tudi slab občutek za gledališče. Skrajno mučno je bilo opazovati Jureta Henigmana (Nick Carraway – pripovedovalec), ki se je trudil, da bi s prepričljivo igro vdihnil življenje predolgim, dramaturško povsem neurejenim citatom iz romana, ki gledališko nikakor niso delovali.
Dajali so občutek slabo izpeljanega potujitvenega efekta in kljub Henigmanovim prizadevanjem sem si iskreno želela, da bi lahko bila doma in roman preprosto brala sama, pri čemer bi se izognila tudi skrajno neučinkovitim prehodom med monologi pripovedovalca ter razvlečenim notranjim dogajanjem.
Zmedeno in neorganizirano so se prepletali šibki, papirnati dialogi, pogosto površno interpretirani (še vedno se sprašujem, kako je mogoče, da je vlogo Nicka Carrawaya odigral Jernej Gašperin, katerega igra je bila preprosto šokantno neprepričljiva), brezsmiselno prepevanje in scela neizzivalne erotične scene.
Dramaturško – to je zdaj že gotovo jasno – predstava nikakor ne deluje. Da bo dramatizacija delo režiserja, je bila skrajno zgrešena odločitev, vendar pa bi kljub vsemu pričakovala, da bo dramaturginja (Petra Pogorevc) z dvema asistentkama (Anja Krušnik Cirnski, Irina Lešnik) v besedilo vnesla vsaj osnovni red – žal se to ni zgodilo. Ampak če bi lahko – dobrovoljno – spregledali Buljanovo dramatizacijo, nimamo nobenih razlogov, da mu bi lahko spregledali pošastno režijo.
Prej omenjeno popevanje (glasbeno presenetljivo kakovostno), cenena erotika, ki nikoli ne seže preko mere malomeščanskega okusa in tako nikoli ne provocira, ne izziva in ničesar ne prevprašuje (kakšne drugačne tendence, denimo po prikazu estetike telesa, ni zaznati) in papirnati, slabo zastavljenih prizori, ki so vsebinsko povsem izpraznjeni, so pravzaprav vse, kar ima Buljan ponuditi v tej skorajda tri ure (dve uri in petdeset minut) dolgi gledališki kalvariji.
Zmedeni projekt se zateka k vsem preverjenim gledališkim postopkom in jih ne postavlja v nov kontekst. Zgodi se – recimo –, da se dva igralca razigrano podita med občinstvom, da se igralci postavijo v dve vrsti in prepevajoč tleskajo s prsti proti občinstvu, da si igralski par brez kakršnekoli energije šokantno dolgo strmi v oči ali da igralec s pestmi tolče po tleh ob truplu svoje žene.
Kar bi morda lahko rešilo delček tega sesutega mozaika, bi bila energija med igralci, uigranost in sproščenost, a žal tako skrajno mrtvega projekta, kjer nihče z nikomer ne vzpostavi dialoga in vsaka replika odteče nekam v prazno, zlepa ne najdete.
Zdi se, da Buljan preprosto ni vedel, kaj bi rad povedal s svojim Gatsbyjem. Edino sporočilo, ki ga je mogoče izluščiti iz predstave je, da razvratno, dekadentno življenje onesrečuje in je moralno sporno ter da je strašansko tragično, če propade poštenjak, ki je vselej ljubil svoje starše in srednješolsko deklico. Kratek kurz zatohle malomeščanske katoliške etike torej. Veliki Gatsby še nikoli ni bil tako skrajno enoplasten in tako tragično dolgočasen.
