Ocenjujemo: Zapelji me

Scenarij in režija: Marko Šantić. Kolosej.

Objavljeno
24. oktober 2014 13.20
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

V ne tako davnih časih je obstajal žanr teve drame, ki ga je nacionalna televizija pridno gojila. Zdaj je, vsaj kar se TV Slovenije tiče, ta žanr izumrl, na redke petke ga je zamenjal teve film.

Zunanja razlika­ je v dolžini, notranja pa je teže določljiva, jasno je le, da si ne teve film in ne teve drama ne moreta privoščiti večje epske strukture.

Njuno skupno določilo je komornost. Zapelji me, celovečerni prvenec mladega avtorja (scenarij in režija) Marka Šantića, je nastal v nacionalkini produkciji in ima kljub celovečernemu formatu vse značilnosti teve drame: majhno število oseb, izrazito premoč interierov nad eksterieri, enostaven dramski zaplet. Skromen film torej, s skromnimi ambicijami in najbrž tudi skromnim dosegom gledalcev.

Vendar vse to ne pomeni, da znotraj omejenega modela ni nastalo gledljivo in pozornosti vredno delo. Njegova moč ni v bogastvu gradiva, v vizualni prezentaciji ali učinkovitih stilemih, njegova moč je v poanti, v ideji, v prepričljivem razmerju med tendenco in sporočilom.

Tu sta dva mlada človeka, Luka in Ajda (Janka Mandića smo kot najstnika videli že v Sladkih sanjah, potem ga je pot zanesla drugam, Nina Rakovec pa je tako in tako najbolj zaželena igralka v slovenskem filmu zadnjih let), ki imata vsak po svoje poškodovano otroštvo in mladost.

Ni vprašanje, ali se bosta njuni­ poti staknili, vprašanje je, s kolikšnimi praskami, ki jih še vedno povzroča njuna preteklost, in na kako močno harmonizirani osnovi se bosta drug ob drugem pobrala.

Ta osnovna psihološka linija, ki pelje prek krhkega ravnotežja različne ranjenosti in osebnostne gradacije do končne pomiritve, daje filmu dovolj čvrsto oporo. Zato je laže spregledati fabulativne­ improvizacije (samotno dekle v pakirnici mesa) in preprosto metaforiko krvave družbene stvarnosti (industrijski mesni obrat s tistimi tremi mesarskimi kerlci). Družbena negativiteta (izražena tudi skozi lik neobzirne stanodajalke) je ublažena z dovolj sprejemljivo podobo skrbniških institucij, zato filmu ni mogoče očitati cenene tendencioznosti.

Zapelji me – avtoimperativ ima vlogo uspešnega soočanja z različnimi skušnjavami, ki prežijo na bivšega delikventa – je drobna psihosocialna študija (nastala po motivih romana Orlanda Uršiča Gosposka, mater si ozka), ki je kljub pomanjkljivostim, povezanim tudi z omejenimi produkcijskimi pogoji, narejena dovolj prepričljivo, da upanje, ki ga zbuja, ni lažna pozitiviteta. Temu upanju tudi dejstvo, da je film slovenski kandidat za oskarja, ne more škoditi.