Ocenjujemo: Zid, jezero

Dušan Jovanović. Režija: Miloš Lolić. SNG Drama Ljubljana.

Objavljeno
11. oktober 2017 12.37
Nika Arhar
Nika Arhar

Jovanovićeva žanrsko hibridna igra z destruktivno ljubezensko zgodbo, enigmo kriminalnega ozadja, melodramsko afekcijo in izkupički hipijevske svobodne ljubezni v režiji Miloša Lolića ostaja umeščena v čas nastanka, konec osemdesetih, a kot da bi pogledali na ta čas z distance današnjega.

Lolićevo specifično režijo bi lahko poimenovali intelektualistično; predvsem gre za neusmiljeno psihoanalitično branje obeh osrednjih likov, čemur odmerjata prostor tako urejena, izčiščena scenografija (Jasmina Holbus) kot popolna odsotnost glasbe.

Ob tem Lolićeva Zid, jezero ni več toliko drama ljubezensko-sovražnega odnosa med žensko in moškim, ki sta svoj zakon (dobesedno, sredi dnevne sobe) pregradila z zidom, temveč bolj vivisekcija obeh posameznikov, zaznamovanih z mejami svobode, razdvojenih med neinhibiranimi notranjimi impulzi in priučenimi zadržki civilizacije, kulture, vzgoje.

Zid kot nevsiljiv del domačega dizajna in kot svetl(obn)a linija namesto ločevalne pregrade jima šele omogoča, da njuna razcepljenost sploh postane vidna, da si dopustita raztopitev zunanjih mej in posledično norost psihične dezorientiranosti. Podobno kot svetloba, ki premika meje še nekoliko nižje (Aleš Vrhovec), omogoča razprtost (talne) reže – uprizoritvena interpretacija je usklajeno poudarjena v vseh elementih in natančna v igri.

Polona Juh in Branko Šturbej svojo osebno razpoko odigrata zanesljivo, tako da zgodba o sosedih, umrlih v nepojasnjenem požaru pred štirinajstimi leti, ki jo vsak na svoji strani pripovedujeta obiskovalcema – ona sošolki in on prijatelju zdravniku –, postane njuna lastna, kakorkoli neizživeta, vendarle notranja nujnost. Polona Juh scela posrka nasprotujoči si dvojnosti.

Ko govori o sosedu slikarju, postane on, iz nje brizga prej potlačena, divja, zavojevalska, neobrzdana sla, ko govori o njegovi ženi, postane prilagojena ženskost, celo prestrašena, zatajena, poniž(a)na, še najbolj izmuzljiva je, ko ni ne eno ne drugo, ko naj bi bila ona sama. Rudi Branka Šturbeja deluje v svoji norosti bolj integriran (a nič manj ranjen), saj ob njem stoji Saša Tabaković, Rudijeva pozunanjena senca, temačni nagoni iz spomina na umrlega soseda, del, ki ga neuspešno odbija vstran in peha v nevrozo.

Dogajanje na obeh straneh zidov je nabito s sugestivno erotično napetostjo v podčrtavanju razkola kot posledice globoko vsajene tenzije, ki se je sprožila z za zakonca usodnim in vseskozi seksualno obarvanim znanstvom s sosedoma.­ V osredotočanju na dejanski čas dogajanja dveh sočasnih obiskov je vsebina realnega trenutka natančno prešita z zgodbo izpred dobrega desetletja,­ zelo spretno in s številnimi pomenljivimi poudarki pa režiser izpelje tudi zahtevno simultanost obiskov z obilico govora, ki za občinstvo komunicira tudi skozi zid (dramaturginja Darja Dominkuš).

V detajle razčlenjena in precizno postavljena struktura uprizoritve­ zahteva zbrano dejavnost gledalcev, ki jo režija spodbuja tudi z nekaterimi potenciranji svojih interpretativnih seciranj teksta. Za vsem tem je predvsem razumsko-terapevtski vpogled, ki dosledno pripelje analizo do konca, ne pa do razrešitve ali izhoda, ki bi s situacijo nekega dobro situiranega para segel tudi v čutni dotik širše skupnosti.