Ocenjujemo: Zimski sončev obrat

Roland Schimmelpfennig. Režija: Juš A. Zidar. Mestno gledališče ljubljansko.

Objavljeno
30. november 2016 17.48
Anja Radaljac
Anja Radaljac

Zidarjev Zimski sončev obrat je še ena v nizu predstav, postavljenih po sodobnih (nemških) meščanskih dramah, ki se redno uvrščajo na repertoar Mestnega gledališča Ljubljanskega. Drama je umeščena v staro meščansko hišo, v moderno, drago stanovanje dveh mlajših intelektualcev oz. umetnikov.

Albert (Jure Henigman) je zgodovinar, sociolog in pisatelj, Bettina (Maruša Majer) pa je 'svobodna umetnica', ki trenutno snema filme, namenjene ozki, tako rekoč nišni publiki. Imata hčerko, vsak svojega (skorajšnjega) ljubimca in njeno mater, ki je tam, da opozarja na neznosnost (in nezadostnost) družinskih razmerij.

Sta sodobna pasivna, izpraznjena salonska, levičarja, naphana s teorijo, ki pa v vsakdanu kljub temu, da nikoli nista volila konservativnih strank, udejanjata prav norme in tradicije, ki jih ne bi bila pripravljena podpisati: tiho kolaboracijo s stopnjujočo se retradicionalizacijo in vzponom neo-nacističnih gibanj.

Ohranjata zaprte, neiskrene odnose, ki delujejo po ustaljenih heteronormativnih matricah (nič ni hujšega, kot če je moški 'mevža', če ne zna 'narediti reda'). Praznujeta božič skupaj z družino, ki je ne marata. Imata otroka, ki je tam preprosto zato 'da je', ker spada v srečno družinsko pokrajino.

To je stanje, ki ga lahko – kot je običajno v tem žanru – prekine le vdor nezaslišanega tujca. V sodobno meščansko dramo v 'navidezni red' običajno vdre nekdo, ki se za ta red 'ne spodobi' in v tem primeru je to Rudolf (Boris Ostan), za katerega kasneje izvemo, da je antisemit, ki (še) goji družinsko nacistično izročilo, moški, ki ga je Bettinina mati Corinna (Judita Zidar) spoznala na vlaku.

Njegov vdor v praznični družinski večer predvsem razkriva vso praznost Bettininih prepričanj ter Albertovo labilnost; Bettina nekritično, celo z veseljem sprejme Rudolfov govor, ker je zavit v nekakšno domačnost, prijaznost, očarljivost.

Albert po drugi strani v trenutku, ko v njegov osebni prostor vdrejo nestrpnosti, ki jim nasprotuje v svojem esejističnem opusu, preprosto onemi. Poloti se ga panični napad, vzame zdravila in se od tega preprosto distancira. V kolikor bi hotel nasprotovati Rudolfu bi se najprej moral soočiti z lastnim vzdrževanjem sorodnih pozicij, česar pa kajpak ne želi storiti.

Režija Zimskega sončevega obrata ohranja sorodno lagodnost kot dramske osebe znotraj svojih življenj; ne seže iz cone ugodja. Zidar je besedilo – skorajda bi lahko rekli 'kot se spodobi' – postavil na izpraznjen oder, v ozadju je 'interpretacijsko odprta' scenografija Petre Veber (tri bele majice, poškropljene z rdečo barvo, pripete na železno mrežo lahko npr. delujejo tudi kot oblačila umrlih beguncev ali 'zgolj' kot moderna slika), na odru star klavir in mikrofon.

Na izziv, ki ga pred režiserja postavlja forma besedila – obsežne didaskalije, ki zavzemajo velik del drame – se je Zidar odzval tako, da jih je preprosto podelil med igralce in jih tako nekoliko fiksiral; delujejo kot okno v notranje, neizrečene misli dramskih oseb. Postopek na začetku učinkuje, a se sčasoma izprazni in postane nekoliko sam sebi namen. Režiji – ali igri – sicer pravzaprav ne gre očitati česa drugega kot to, da ostaja v okvirih konvencij ter pričakovanega.

Predstava nedvomno učinkuje, je prijetno gledljiva, morda bi lahko bolj izpostavila (osebno)politični vidik, a vseeno se zdi, da izpolni, kar si zastavlja. Težava je bolj v tem, da si ne zastavlja prav mnogo.