Recenzija knjige: Pesmi iz dežele dehtečih oranž

Nova pesniška zbirka dobitnika nagrade Prešernovega sklada Vladimirja Kosa.

Objavljeno
15. september 2014 16.01
Goran Dekleva, kultura
Goran Dekleva, kultura
Zdi se, da je pomlad tisti ključni motiv, h kateremu se vztrajno vrača lirski subjekt, ki ga je v Pesmih iz dežele dehtečih oranž izpisal Vladimir Kos. V besedilih tako vedno znova prebiramo o vijolici, ki frizuro si nareja, pa o taščici, ki regratu song gostoli, in o češnji, ki svoje bele cvetove [ponuja] v nebo. In vendar Pesmi iz dežele dehtečih oranž niso že kar pesmi o pomladi sami.

Kosov govorec namreč v sleherni podobi pomladnega prebujanja, oživljanja narave, zanesljivo prepoznava prispodobo, nemara že kar odmev Dogodka, ko je križani od mrtvih vstal. Pomlad tako vselej kaže čez, v blaženo onstranstvo, ki se je za človeka odprlo prav z vstajenjem, in poglablja vero, krepi upanje, ljubezen. Kakor prebiramo Ob deblu cvetoče češnje, v morda najmočnejši pesmi zbirke: [S] svojo krasoto premagaš razdalje / med nebom in starimi gubami hiš.


V tem smislu seveda ni prav nič presenetljivo, da je prevladujoče razpoloženje, upesnjeno v pričujoči zbirki, izrazito vedro, razigrano. Bog Oče tako nekje nastopa kot Ati, Marija je, kajpada, Mamica, ko pa Kosov subjekt govori o zimi, tedaj v somernosti snežinkinega kristala ali v srebrnini v žled okovane veje prepoznava lepoto, ki napoveduje Lepoto. Vsemu temu je vendarle treba dodati, da se nekajkrat – dvakrat, morda trikrat – pokažejo tudi meje te harmonične in optimistične vizije stvarstva.

Čeprav Kosov pesemski protagonist ob sklepu pesmi Zato je zdaj pomlad zlatozelena ugotavlja, da v svetu, ki sta ga odprla Njegovo križanje in vstajenje, ljubiti ni tako težkó, se v verzih Iz pesmarice, skrite na podstrešju pokaže, da ljubiti tudi ni prav lahkó. Ko namreč misli na domovino in svari pred uničujočo močjo primitivnosti, tej – sem doslej mislil – občečloveški slabosti mimogrede poišče še dodatna, bržčas več kot le strogo geografska kvalifikatorja: Pod križem z vsemi, ki vedo, ponavljam: / balkanske primitivnosti – nikar! / Božanska sprava rod naj naš ozdravlja: / naj ne postane bósporni bazar!


Če se ni mogoče čisto odločiti, ali imajo ti strahovi svoje korenine v naši jugoslovanski izkušnji ali, nemara, v bolj oddaljeni zgodovini, nekako takrat recimo, ko so Turki še oblegali Dunaj, ni nobenega dvoma, da je pesniška manira, v kateri Kos piše Pesmi, tesno naslonjena na tradicijo; o kakih modernističnih postopkih, ki jim je pesnik, kot vemo, pred pol stoletja pomagal odpirati vrata v slovensko poezijo, ni sledu.

S tem, seveda, ni nič narobe, a včasih bi, se mi zdi, bilo bolje poiskati druge rešitve kakor pa, na primer, Dravo ozaljšati z neznansko utrujenim pridevnikom bistra, orlu, ki spomladi jadra nad ozelenelimi slemeni, na kljun risati zadovoljni nasmešek, ali za vsako ceno zasledovati tisto izmuzljivo rimo in potem končati pri izsiljeni zobnih bolečin – shujšani dentín. V pomladno prebujeni naravi navsezadnje ni nič sladkobnega ...