Tiskane izdaje
Romaneskni prvenec Gregorja Kosija Celica št. 2 je jezikovno razkošen, vendar se bere kot slaba, neizbrana poezija. Je rafal abstraktne metaforike, o kateri večino časa ne vemo, na koga in kaj se nanaša.
Kadar nam je dano vedeti, da govori o »obdobju rastoče družbene nervoze«, mariborskih vstajah, odstopu tamkajšnjega župana, izvolitvi novega in delovanju navidezno prenovljenega političnega kabineta, se knjigi piše še slabše.
Tu imamo Gregorja Samso, nekoč nadobudnega vstajnika in nato županovega »svetovalca za družbene zadevnosti«, ki ni dovolj podpiral svojega šefa, se mu ni prilizoval ali mu je celo oponiral in zato padel v nemilost pri njem. Odvzete so mu vse delovne naloge, preselijo ga v odmaknjeno celico in izobčijo.
Toda še vedno prejema plačo in ima preveč časa za razmišljanje. Ta konkretna zasnova, ki se duši v abstraktnem balastu in se le tu in tam po drobcih dokopljemo do nje, se ne razvije naprej in ne doživi zapleta. Pičel razplet je, da Samsa naposled prejme odpoved.
Na koncu izvemo, da je vse skupaj pravzaprav njegovo javno zaznamovanje prekinitve delovnega razmerja s posebno umetniško izvedbo. Tako dobimo nekakšno pojasnilo za nazaj, čemu ob začetkih poglavij večkrat nastopa tudi neki režiser z nepotrebnimi izjavami, ki so v bistvu vzete iz drame Luigija Pirandella. Vse skupaj je torej predstava, prava farsa.
Ob knjigi se motajo oznake, kot so družbena satira, kritika in groteska, roman pa sam sebe z izbiro imena junaka in okoljem uradniške birokracije povezuje celo s Kafko. A take oznake in primerjave so pretirane. Kafkova metaforika je ena sporočilno najbolj odprtih, pomenljivih in daljnovidnih.
Kosijevo izražanje pa kljub pesniški navdihnjenosti in kopičenju izrazov, kot so »prosluli stihoklepci« ali »orgazmatorno«, ne seže prek zaplankanosti konkretnega družbenega prostora in časa. Za družbeno satiro je delo premalo taktno in preveč burkaško. Njegova naperjenost je vseprežemajoča, stereotipna in ne presega vsakdanjega negativnega razumevanja delovanja institucij in političnega vodstva.
Največ pozornosti je namenjene županu in njegovemu ožjemu krogu sodelavcev. Prvi lokalni veljak je lutka v avtorjevih rokah. Predstavljen je kot komičen in patetičen klovn, pravzaprav reduciran na svoje prehranske potrebe, med zadovoljevanjem katerih sprejema pomembne službene odločitve. Kadar pripovedovalec govori o njem, se iz njega vedno norčuje, ga onika in naziva z njegova ekscelenca.
Zdi se, da s tako enostavnim smešenjem, ki ga ne poganjata toliko refleksija in želja po kompleksnem razsojanju, pač pa nekakšen maščevalni bes ali zavist, ne dosega literarnih učinkov. Tudi županovi pribočniki niso drugega kot lizuni, uslužbljenci in očesni zavijači.
Avtor se izogiba kakršnimkoli označevalcem in motovili s poimenovanji, ki ničesar ne skrivajo niti niso zares duhovita: dogajalni kraj je pretežno »majhna državica Srednjega Poevropljenja« oziroma njeno drugo največje mestece s pikirajočim golobom v grbu, v središču je po golobje zabit »županov molilni štab«, katerega del so svetovalci za »družbene zadevnosti« in »družbene pojavnosti«.
Smešenje skozi besedičenje postane samo sebi namen. Tista redka vsebina, kolikor je razberemo, obvisi neosmišljeno razkropljena naokoli, brez potrebe tudi po turističnem Rimu z njegovimi zgodovinskimi znamenitostmi.
Prav tako sta odveč izmenjevanje prvo- in tretjeosebnega pripovedovalca ter uporaba Gregorja Samse kot še enega orodja, saj skozi vso pripoved rezonira le avtorjev civilni glas.
