Tiskane izdaje
Miriam Drev se nam v romanu Nemir še enkrat razkrije kot odlična opazovalka. Iz romana V pozlačenem mestu obdrži tudi žensko junakinjo, ki pa je tokrat veliko starejša, zrelejša, čeprav še vedno nastopa z izrazito hrepenenjsko držo.
Ob bok ji prida moški lik – Tiborja, skorajda svetovljana, ki kljub priučenim zahodnjaškim veščinam in maniram namerno goji sentiment do okolja, iz katerega je izšel. Kot otrok je bil namreč ujet v kolektivno grozo povojne Madžarske in nato, rosno mlad, pobegnil od doma, čez mejo na Zahod.
Ema in Tibor sta ljubimca; da bi se srečevala v majhnem, obtolčenem graškem stanovanju, sta pripravljena prepotovati precejšnje razdalje. V pomenkih se vračata na pretekle kraje in predvsem za Tiborja, ki Emi odstira zapletena nasledstva svoje družine, obsedene z žalostjo in zamerami, pripovedovanje pomeni toliko kot ljubljenje.
Miriam Drev, ki jo sicer bolj poznamo v vlogi pesnice (doslej je napisala štiri knjige poezije) in prevajalke (njen prevodni opus šteje več kot osemdeset knjižnih izdaj), svojo romaneskno zgodbo zgradi na likih in jeziku, ki je izrazito aluziven; ne samo da se stavki prelivajo drug v drugega, pisateljica roman napolni z detajli, včasih že v tolikšnem obsegu, da se zbojimo, da bo tekst nasedel v statični svetlobi ali se izgubil v gozdu preteklih zgodb. To se sicer ne zgodi, vendar predvsem zahvaljujoč bravuroznemu jeziku, ki je pisateljičin glavni atribut.
Tiborjevo prehajanje od široke zgodovinske panorame srednjeevropskega prostora in vračanje k družinskim zgodbam pa nimata zgolj namena – razkriti vrhovnega počela lepote, temveč tudi pregledati smiselnost obstoja EU, kateri se Avstrija ravno priključuje.
Roman je namreč postavljen v devetdeseta leta. »Spomnimo se Karla Velikega /…/, za njim Napoleona, pa nemškega cesarja, pa Habsburžanov – vsi ti so imeli vizijo o Evropi kot enotni združbi,« omeni Tibor v predavanju.
Pisateljica se tako prek svojega junaka sprašuje tudi o možnosti integracije tujcev. Toda čeprav Tibor poudari, da ima posebej Avstrija tradicijo skupnega bivanja narodov in čeprav je tudi sam poosebljenje uspešne integracije, ga njegov sentiment vleče proti temnemu obodu.
V tem trenutku ni verjetno, da bi Tiborjevemu liku našla alternativo, pisateljica vpelje lik Sangite. Vprašanje tujosti, ki je bilo prisotno že v pisateljičinem prvencu, je tu še dodatno intenzivirano in brez pretiravanja, Miriam Drev je ena izmed redkih slovenskih pisateljic, ki se s kirurško natančnostjo podaja v polje drugosti.
Sangita je Indijka, ki se levi iz svoje starinske, cikličnemu svetu zapisane kože. Zdi se celo, da je Sangita bolje od Tiborja usvojila preživetvene strategije. Ker se osredotoči na svetlejše strani okolja, v katero je vstopila, je tista, ki se spominja in preživi v »njihovem ekskluzivnem imperiju«.
Miriam Drev je glavna torišča svoje knjige – Madžarska, Indija, Evropska unija in še vrt Emine tašče, ki za Emo pomeni prostor stabilnosti, združila v lep, uravnotežen roman, v katerega je nevsiljivo vtkala tudi nekatere ostre in dandanašnji aktualne komentarje.
