Tiskane izdaje
Naslov zgodnjega, domnevno izgubljenega dela avtorja Sanjske novele in Vrtiljaka, napisanega okrog leta 1894, ki so ga nedavno izbrskali iz arhivov in mu omogočili zaživeti naslovno pozno slavo, bi bilo mogoče brati tudi avtobiografsko.
Schnitzlerja je namreč »prava« slava, tista mednarodna, doletela šele po smrti, ko so po njegovih delih začeli snemati filme (zadnji tak primer je bil Kubrickov Široko zaprte oči) in izdajati strokovne revije, imenovane po njem (nekdanja Journal of the International Arthur Schnitzler Research Association).
Za življenja je Schnitzler veljal za razvpitega avtorja, ki je znal detektirati slabosti svoje dobe s takšno klinično natančnostjo, da je presenetil celo Freuda: »Z intuicijo ste se dokopali do tistega, kar sem jaz odkril z veliko truda.« Glede na povedano se zdi daljša novela Pozna slava prav presenetljivo običajna.
Eduard Saxberger, skoraj sedemdesetletni uradnik, je v življenju izdal samo eno literarno delo, pesniško zbirko Popotovanja, ki pa po mnenju mladih dunajskih literarnih sil premore toliko (neupravičeno) spregledanega talenta, da ostarelega pesnika takoj povabijo v svoje literarno društvo Navdušenje, ga razglasijo za mojstra, mentorja in vzornika ter začnejo snovati njegov umetniški preporod v obliki javnega branja.
Schnitzlerjev popis dunajskega literarnega življenja je zabaven, piker in pravzaprav v marsičem podoben doživetjem na sodobnih literarnih večerih. Schnitzlerjeva satira na mesto romantične upodobitve umetnika kot genija postavi manj lepo, vendar stvarnejšo predstavo. Samozvani »umetniki« društva Navdušenje so preobremenjeni z videzom, z ohranjanjem vtisa, da so geniji, namesto da bi se zares posvetili ustvarjanju. Videz je pač zanje več kot vsebina.
Ker ne verjamejo v moč lastne ustvarjalnosti, potrebujejo nenehno potrditev od zunaj, ploskanje občinstva, odzive v časopisih, priznanja od njih priznanih (!) starešin. V njihovih očeh je Saxbergerjeva usoda zagotovilo, da garajo za bodočnost, in četudi bo njihovo delo zdaj spregledano, se bo v prihodnosti gotovo pojavil kdo, ki bo znal razbrati njegovo skrito veličino.
A če se avtor neusmiljeno poigrava s karikaturami samovšečnih literatov, je položaj Eduarda Saxbergerja, protagonista, nekoliko bolj zagoneten. Saxberger v resnici ne ve, ali so njegove pesmi zares dobre ali ne, ali si slavo zasluži ali ne. Svojega dela ni sposoben presojati s kritiške distance, prav tako mu kmalu postane jasno, da se na mnenje članov Navdušenja ne more zanašati.
Ga slavijo, ker se v njem prepoznajo, in s tem sporočajo, da so njegove poezije prav tako slabe kot njihova dela? Ali pa so v Popotovanjih zares začutili izraz, po katerem bi se bilo, skladno z njihovim umetniškim prepričanjem, vredno zgledovati? Zdi se, da Saxberger med drugim pooseblja ranljivost ustvarjalca, ki je omagal, še preden bi utegnil razviti svoj talent. Ustvarjanje takšne in drugačne umetnosti je pač tvegana naložba.
Pozna slava igra na karto preprostosti in učinkovitosti; je kratkočasna, satirično obarvana novela z univerzalnim, ostrim sporočilom – nič več kot to, a čisto dovolj.
