Tiskane izdaje
Irsko pisateljico Claire Keegan smo slovenski bralci spoznali leta 2008, ko je bila – sicer nekoliko presenetljivo – vključena v Modrijanovo zbirko EuRoman. Presenetljivo zgolj zaradi žanra, ne kakovosti, čeprav ima kratkoprozni izbor Čez modra polja svoje višine in nižine.
Claire Keegan bolj kot osredotočanje na zgodbo zanima atmosfera, v katero natrese drobce vtisov, občutij, opažanj, premolkov in tišin ter jih na videz lahkotno veže v pripoved.
Ta navidezna lahkotnost se je v Modrih poljih včasih razrasla v poroznost. Od zgodb na koncu ni ostalo prav veliko, zlile so se v eno samo, lepo, a monotono pokrajino. Rejenka je vse, kar bi omenjene zgodbe lahko bile, pa se jim je za las izmuznilo. Ohranja avtoričino tankočutno poetičnost, ne da bi ta prevagala na račun zgodbenosti. Je tekst, ki se sprevrača v doživetje, tako kot se kratko poletje pri rejniški družini za junakinjo spreminja v nepozaben, bridek, a lep trenutek odraščanja.
V Rejenki je odmerjen vsak dih. Tempo in fokus pripovedi sta temeljito premišljena, prav tako ima vsaka beseda v zgodbi težo. Otroška perspektiva je v celoti v prid avtorici: mala junakinja, naslovna rejenka, vidi vse, marsikaj sluti, a malo ve. Besede, s katerimi izreka to, kar jo obdaja, so preproste, a točne.
Zadostuje ji en sam stavek, da zadene bistvo drugih likov, tako kot sama v trenutku preceni položaj, v katerem se je znašla: »Zdaj sem na točki, ko ne morem biti to, kar sem od nekdaj, niti se ne morem spremeniti v tisto, kar bi lahko bila.«
Sedanjik, v katerem pripoveduje junakinja, ustvarja občutek časovne in osebne bližine. Pred njenimi očmi je tako kot pred bralcem vsak stavek korak v neznano; svet se razkriva postopoma: »Zavedam se, da ne najdem pravih besed, ampak zame je tu vse še novo, zato potrebujem nove.« Rejenko bi lahko označili za zgodbo o odraščanju, vendar bi jo takšne in podobne oznake le utesnile.
Na komaj nekaj straneh Keegan ne podaja le rejenkinih vtisov, temveč oriše irsko pokrajino, njene navade, ljudi in politično ozadje zgodnjih osemdesetih let. Avtorica ne potrebuje veliko: dovolj je, da v poročila vključi gladovno stavko, nekaj mimobežnih komentarjev, in že se zdi, da se zgodba dogaja leta 1981, ko člani Ire protestirajo proti nečloveškim razmeram v zaporu.
Vpeljevanje (oddaljene) politične napetosti v zgodbo je le eno od sredstev, s katerimi avtorica vzpostavlja razliko med rejenkinim (zdaj oddaljenim) domom in tamkajšnjo eksistencialno prtljago ter harmoničnim, čeprav s tragiko obarvanim življenjem zakoncev Kinsella.
Vsaka, še tako mimobežna in kakor da naključno navržena podoba vnaša v zgodbo novo plast, s katero so premazani medčloveški odnosi v Rejenki. Otroška naivna, a iskrena distanca ni brez ljubeče ironije, predvsem ko govori o očetu, ki v svoji vlogi vse prej kot blesti. Najdragocenejši pa so pripovedovalkini zamolki.
»Sploh ti ni treba nič reči,« zaupa Kinsella rejenki na plaži in nadaljuje: »Za zmerom si zapomni, da je to nekaj, česar ni treba nikoli storiti. Marsikdo je veliko izgubil preprosto zato, ker je zapravil popolno priložnost za molk.« Claire Keegan je priložnosti v Rejenki popolnoma izkoristila.
