Recenzija knjige: Dinamičen trk vrednostnih sistemov

Polona Glavan: Kakorkoli. Beletrina, Ljubljana 2014.

Objavljeno
17. december 2014 15.51
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik

Če napišeš takšen roman, kot ga je napisala Polona Glavan, moraš verjetno najprej izbrati gledišče, s katerega upoveš zgodbo. Avtorica romana Kakorkoli se je odločila za stran tistih, ki se čutijo ogrožene od čefurjev in izbrisanih; svojo pozicijo je legitimirala z dvema glasovoma – Aljo in Lili.

Medtem ko je prva študentka, ki se je pravkar vrnila iz Irske, kjer si je našla ljubezen, je druga dijakinja na ekonomski šoli. Če sta si v prvi polovici njuni zgodbi, predvsem na ravni iskanja bližine in poskušanja izživetja mladostne ljubezni, podobni, se kasneje odlijeta vsaka v svojo smer.

Polona Glavan poskuša opozoriti na različnost junakinj z njunim govorom. Alja je predvsem hrepenenjska, medtem ko je Lili pragmatična. Ob zanositvi najprej pomisli, da bi naredila splav, toda njen partner Mars jo zaradi nacionalističnega sentimenta prepriča, da obdržita otroka.

Lili ravno zaradi Marsa, ki v romanu doživi zanimivo preobrazbo, deluje bolj plastično od Alje. Marsovo pretirano varovanje bližnjih se kaže kot nestrpnost do drugih in drugačnih, medtem ko je David le oddaljena figura, o kateri se izkaže, da niti ne more zdržati v ljubezenskem razmerju z Aljo.

Alja skuša zapolniti vmesno emocionalno praznino s priseljensko družino. In ker je David precej omleden, pisateljica Alji doda še aktivistično skupino. Ti se angažirajo za družbeno deprivilegirane. Dijana Matković v spremnem zapisu k romanu Kakorkoli, sklicujoč se na Danila Kiša, govori o tem, kaj nekoga navede k preobrazbi v nacionalista, kar se da lepo projicirati na Marsov primer, toda še bolj zanimivo je, s kolikšnim naporom je pisateljica skušala ubesediti Aljin v resnici pokroviteljski odnos do priseljencev. Zdi se, kot bi se ji Lili in Mars izpisala, Alja pa se ji ves čas izmika.

Če ob koncu romana ne bi bilo dramatičnega preobrata, bi še pomislili, da je lik Alje, in predvsem njeno razmerje z Davidom, odveč. O Alji in Davidu ni jasno, čemu se razhajata; na trenutke se zdi, da to počneta predvsem zaradi zgodbe same.

Poleg tega je v Aljinem liku čutiti dvom, ki utegne biti splošnejše narave: pisateljica si je očitno želela pisati o čefurjih, vendar je previdno izbrala govor iz centra. Lili v primerjavi z Aljo veliko več tvega, zaradi česar ji oprostimo tudi mestoma lerovski govor, ki je zvezan z njeno razdrto leksiko in naivnostjo.

V ospredju romana Polone Glavan Kakorkoli ni toliko literarnost kot sporočilnost. Roman kljub temu lepo ujame srednjo pot med literarnim in aktivističnim. Celo tam, kjer je govor o nacionalizmu, liki niso enodimenzionalni. To je posledica tega, da avtorica izhaja iz situacijskosti.

Poleg tega za Polono Glavan čefurji niso homogena entiteta, temveč imajo različne profile; od Senada, ki ga poučuje Alja, do čefurk, ki se razmetavajo v Lilini šoli. Če bi roman Kakorkoli doživel nekaj kozmetičnih popravkov in okrajšav ter vseboval kanček več sarkazma, bi o njem lahko govorili celo kot o veliki slovenski pripovedi.