Recenzija knjige: Dokumentarni roman

Lanska obletnica začetka prve in letošnja obletnica konca druge svetovne vojne sta bili povod za izdajo skoraj nepreglednega števila spominov, romanov ter dokumentarnega gradiva. Gre za številne pretresljive izpovedi, razkritja pomembnih zgodovinskih dejstev in stilno sijajne napisane zgodbe, ena redkih, ki združuje vse te elemente, pa je Vojna in terpentin flamskega pisatelja Stefana Hertmansa.

Če je Hertmans, sicer tudi pesnik, esejist, dramatik in avtor več literarno obarvanih potopisov, doslej veljal za nekakšnega elitističnega in intelektualističnega pisatelja, ki uživa v poigravanju z nelinearnim dogajanjem, zapletenimi ali abstraktnimi metaforami, semantičnimi akrobacijami, grotesko in bizarnostjo ter preizkušanju mej jezika, je knjiga Vojna in terpentin povsem nekaj drugega. Drugačni so bili vzgibi za pisanje, saj gre pravzaprav za hommage njegovem dedu, drugačni so bili fabulativni nastavki, saj je imel za izhodišče obsežne dedove dnevnike, in drugačen je tudi pristop do bralca, s katerim Hertmans morda prvič brez pomislekov in umetniške distance deli svoje najintimnejše občutke.

In to zgolj s pripovedovanjem zgodbe, dva zvezka dedovih memoarjev je dopolnil z brskanjem po arhivskih virih in iskanju še živih sogovornikov, in čeprav gre predvsem za biografijo posameznika in družine, je to obenem tudi saga celotnega preteklega stoletja. Ko se je avtorjev ded rodil, je bil to čas kočij in plinskih svetilk, ko je umrl, so bili za njim dve svetovni vojni in najhujši genocidi v zgodovini človeštva, pa tudi osvojitev Lune in prevlada sodobne informacijske tehnologije. In tudi letnici rojstva in smrti, 1891 in 1981, sta vsaj zanimivi, če se za njima že ne skriva kakšna numerološka skrivnost.

Če je Stefan Hertmans v svojem raznolikem literarnem opusu kot mojster metjeja velikokrat nekoliko preveč hermetičen v poigravanju z artizmom, si tukaj tega namenoma ni privoščil, saj bi nujno pomenilo okrnitev dokumentarne vrednosti knjige. Morda je bilo dovolj prepričljivo že opozorilo o pomanjkljivostih dedovega slikarstva, saj naj bi bilo po pisateljevih besedah »prav njegovo stremljenje k virtuoznosti tisto, ki mu vzame moč, da bi v svoje slike vnesel intenzivnost«. Namesto tega je najprej razmišljal, da bi izdal zgolj dedove zapiske, na koncu je prevladala odločitev, da je vse skupaj le treba umestiti v ustrezen okvir.

Ki je v celoti pristen, čeprav garniran z romaneskno formo, ki pa služi predvsem izostritvi slike in stopnjevanju sugestivnosti, tako da bralec – kar je sicer pogosta težava s fikcijo – niti za trenutek ne podvomi o verodostojnosti dogodkov ter avtentičnem značajskem orisu posameznih oseb. Pisateljevi komentarji so kratki, dopolnjeni z vtisi obiska pomembnih in prelomnih krajev v dedovem življenju in zgolj dopolnjujejo osnovno biografsko premiso. Preprosto, premočrtno in prepričljivo, pa tudi poglobljeno, anekdotično in predvsem zelo čustveno obarvano čtivo o včerajšnjem človeku in včerajšnjem svetu, ki je nov dokaz, da so mojstrsko predstavljene usode slehernika veliko bolj ilustrativne in univerzalne od velikih abstraktnih zgodovinskih spisov.