Tiskane izdaje
Skice, zaobjete v zbirki Kam bi dala takle dan Metke Lampret, so intonirane z burleskno pisavo, ki je hkrati vezana, seveda v tematskem smislu, na ožje lokalne prostore; čudaški portreti, tako moških kot žensk, čeprav bolj žensk kot moških, opozarjajo na bizarne navade lokalnega prebivalstva.
Pisateljica, ki je, kot je navedeno na hrbtni strani knjige, začela pisati po upokojitvi, kljub nekaterim komentarjem, ki se neizogibno nanašajo na življenje v tranzicijski eri, ne prinaša v prvi plan družbene kritike, temveč na svoje junake gleda z notranjo introspekcijo, če že ne zaščitniško.
Srečujemo se z vdovci, ki opogumljajoče še vedno iščejo strast, potem pa v zadnjem hipu zabredejo v otožnost, z ženskami, ki ne morejo zanositi in se zaradi tega počutijo opazovane, družbeno stigmatizirane, s strastnimi bralkami, ki imajo končanih pet razredov osnovne šole, z ženskami, ki, vržene na družbeno margino, snemajo filme o boljšem življenju.
Med navidezno lahkotnostjo in jedkostjo, ki je najizrazitejša v odprtih koncih, dobivajo glas utišani. Zgodbe ali pa prozne skice Metke Lampret so praviloma umeščene v provincialno okolje, kjer junake obvladujejo nikoli razčiščeni strahovi in nikdar uresničena upanja. V tem pogledu pisava Metke Lampret spominja na besedno tkanje Brede Smolnikar, čeprav je omenjena avtorica tako v poetskem smislu kot v smislu dokumentarističnega zapisovanja realnosti radikalnejša.
Da bi Metka Lampret na primer dosegla ustvarjalni poiesis Brede Smolnikar, ji ne manjka samo karikature, groteske, fantastike, temveč predvsem ekspresivne krutosti, ki bi si na primer privoščila tudi dobršno mero metafikcijskosti. Metka Lampret v svoje skice sicer vključuje reference na določene avtorje, toda te niso v funkciji razgaljanja fikcije, še manj razgaljanja družbene tapiserije v spominskem smislu.
Projekt spominjanja, ki je vključen v zbirko Metke Lampret, na nekaterih mestih resda vključuje psihološke tankočutne in duhovite prikaze posameznikov, ki so zapravili življenje, toda aluzivni niz, ponekod meječ na igro z jezikom, ni dovolj družbeno resnicoljuben ali pa je samo preveč fragmentaren, da bi lahko govorili o spominskem »rewritingu«. Obrat v preteklost, ki ga naredijo junaki, kot na primer v skici Ljubo doma, ni samo neprijeten, temveč daje občutek, da se je življenje izteklo v prazno in da je vse, kar nam preostane, vrnitev v domači log.
Ravno na tej relaciji doma in tujine, do katere je pisateljica mimogrede skeptična, se pokaže mera konservatizma in celo nacionalizma. Čeprav je ravno to dvoje deloma krivo za mentalni in fizični propad junakov, ne nazadnje vse junake prežema pregovorna slovenska pasivnost, tako nastaja poseben (domačijski) sentiment, ki je zajet v tej knjigi.
Metka Lampret se v prozni zbirki postavi na stran utišanih glasov, od žensk do starejših, pri čemer njihova hrepenenja pusti plavati pod gladino. Seveda bi bilo mogoče reči, da avtorica išče njihovo avtentičnost, toda kot je na enako nevsiljiv način vpletla humor, bi lahko ustvarila tudi nekoliko manj omledne junake. Ne bi bilo odveč, če bi ji pri tem priskočila na pomoč uredniška roka.
