Tiskane izdaje
KUD Sodobnost International je zadnja leta v slovenski knjižni prostor pripeljal marsikatero tuje kakovostno mladinsko delo, bodisi sodobnih avtorjev bodisi klasikov, pri čemer ni pozabil tudi na manjše nacionalne književnosti.
Tako je denimo pred kratkim poskrbel za prevod estonskega avtorja Andrusa Kivirähka (1970), ki poleg nagrajevanih mladinskih del piše tudi igre, romane, kratke zgodbe in filmske scenarije ter velja za najbolj popularnega estonskega pisatelja 21. stoletja. Njegov otroški roman Sara, Simon in skrivnosti je kot svoj prevajalski debut iz estonščine uspešno pretočila v slovenščino Julija Potrč, sicer uveljavljena prevajalka iz finščine in angleščine.
Sara in Simon iz naslova sta sestra in brat, prva četrtošolka, drugi vrtičkar, ki živita v bloku skupaj z mamo in očetom; in vsi štirje skupaj s svojimi skrivnostmi. To, da se otroški literarni junaki zatekajo v sanjske svetove in živijo paralelna življenja, je seveda nekaj povsem običajnega, da pa to počno tudi njihovi starši, je že redkeje popisan pojav.
V Sarini in Simonovi družini domišljija pač ni nekaj, kar bi bilo rezervirano zgolj za otroke: oče si rad predstavlja, da je (nadnaravno) uspešen športnik, ki za šalo opravi z nasprotniki, zaradi česar je seveda ljubljenec navijaških množic, mama pa tu in tam zavije v svoj grad, v katerem je bila kot deklica princesa, zdaj pa je – se razume – kraljica. Sara obiskuje Sonce, Luno in balerine, s katerimi pleše na vetrovih in skače po oblakih, Simon pa je čarovnik v čudežni deželi, v kateri so govoreče živali neprestano v težavah, iz katerih jih mora fant velikodušno reševati.
Če se sprva zdi, da se v knjigi realistični deli (vsakdan družine in drugih prebivalcev bloka) izmenjujejo z domišljijskimi, se na neki točki eno in drugo preplete, kar za knjigo o sanjah oziroma predajanju fantazijam navsezadnje ni nenavadno; Sara, Simon in skrivnosti je namreč prav to, roman o blagodejnih učinkih zmernega sanjarjenja in negativnih učinkih opuščenih, pozabljenih sanj ter o morebitnih posledicah pretiranega predajanja sanjskim svetovom.
Poleg omenjene četverice tudi drugi liki romana niso od muh; Monika, deklica, ki neprestano laže in meče na finto predvsem malega, naivnega soseda Andreja, hišnik, ki na lastni koži izkusi, kako je, če človek preveč sanjari (v njegovem primeru – mokro), gospod Ovca, pisatelj, ki piše debele, grozljivo zamorjene knjige, ki jih nihče noče brati, Sarina učiteljica matematike, ki sili učence do onemoglosti seštevati, itd.
Marsikateri prizor in zaplet je prav komičen, tudi tisti, ki to niso, pa so vsekakor fantazijsko bogati. Drobne, na videz enostavne črno-bele ilustracije za popestritev te simpatične knjige je prispeval estonski ilustrator Ilmar Trull, sicer tudi sam pisatelj. Še dobro, da obstajajo v vrstah slednjih tudi takšni, kot je Andrus Kivirähk, in ne le gospodje Ovce!
