Tiskane izdaje
Rok trajanja je romaneskni prvenec Gašperja Kralja, doktorja socialne antropologije, ki živi v Kataloniji. Vseskozi se z osupljivo prepričljivostjo osredotoča na smrt, minljivost, propadanje živega in neživega; vse ima svoj rok trajanja. Prvoosebni pripovedovalec se sooča s smrtjo povsem profesionalno.
Obiskuje umirajoče na njihovem domu, kjer jim nudi zdravstveno nego ter z medicinskimi sredstvi lajša trpljenje v njihovih poslednjih dneh. Ko kak njegov oskrbovanec izdihne, pokliče mrliškega oglednika in uredi formalnosti. S tem je njegov »projekt« opravljen. Smrt, tuja ali bližnja, kot da se ga ne dotakne. Toda tak je le videz.
Zgodba o njegovih službenih in zasebnih odnosih postaja vse bolj zapletena. Čeprav svoje osebnoživljenjske in delovne prigode, pa svoje misli in dvome, skrbno beleži, da bi si glede nekaterih reči prišel na jasno in da bi jih ohranil v spominu, ostaja – in z njim bralci – v veliki negotovosti glede tega, kaj se v resnici dogaja. Četudi je njegova pripoved zelo razločna, plastična in dosledna, bistvena vprašanja ostajajo nedorečena.
Prav to je tisto polje, ki ga danes literatura premalo izkorišča, Kralju pa je v njem izvrstno uspelo. Pronicljivo upodablja najraznovrstnejša konkretna umiranja (smrt Kunstovega strica, smrt Katarinine mame Vere, samomor prijatelja Jušiča), ki jih spremljajo različne zagate, denimo nekontrolirano izločanje, za kar mora poskrbeti pripovedovalec, ki je nagnjen k pretirani čistoči in se mu blato gnusi.
Plete neizrekljivo mrežo med zadnjimi besedami umirajočih, ki »imajo posebno vrednost, valovno dolžino in moč, odmevajo drugače. Kajti niso povsem s tega sveta, čeprav pripovedujejo o njem. So šifre, varuhi skrivnosti, mala vesolja.« In ob človeških smrtih niza vrsto vzporednih končevanj, od spolnega akta, ki je svojevrsten odsev tanatosa, do zaprtja bara, v katerem se je junak srečeval s prijatelji, in do zveze med tem neimenovanim junakom in Katarino, ki pod krinko navideznih zbliževanj in vzajemne podpore v resnici propada.
Junak bi rad izpisal resničnost življenja in jo iztrgal izumrtju. Rad bi segel po senci »nekoga ali nečesa, za čemer sem tipal, čeprav sem vedel, da tega ne morem doseči, utopijo nežnosti in ljubezni, še eno priložnost, za katero sem zgrabil kot otrok za milni mehurček«.
Njegova eksistencialna zagonetka je zavito in temeljito izpeljana iz nikoli dokončno izrečene tesnobe spričo smrti. Včasih se je hipoma zave, večino časa pa ostaja njegov odpor do nedoumljive in brezkompromisno dokončne smrti skrit v nezavednem in ga žene v nerazumna dejanja. Čisti denimo že očiščeno stanovanje.
Preveč obsedeno misli na sumljivega mu Kunsta, uganko, s katero domala nič nima, a jo spremeni v simbol. Beži pred tistimi, ki vedo za njegovo (vprašljivo) krivdo glede smrti njegovih negovancev, in se skriva pred Katarino, ki ima načrt zanj in mu, tako verjame, bere misli. »Že dolgo sem vedel, da niti v svoji glavi nisem več varen.«
Spoznamo, da pripovedovalec trpi za paranojo in mu, tako kot njegovemu literarnemu sotrpinu iz Kolarjevega prvenca Glas noči, ne moremo zaupati. Toda Kraljev roman stoji umetniško precej više. Je čudovito jasen in ne potrebuje zmede, pa njegova dovršena pripoved bralcu vseeno pušča prosto pot pri iskanju neizrekljivih odgovorov na vprašanji, kdo je v resnici ta junak in kaj mu pravzaprav pomeni smrt. Sveže, ne morbidno!
