Recenzija knjige: Druga obala

Peter Semolič: Druga obala. Center za slovensko književnost, Ljubljana 2015.

Objavljeno
09. december 2015 18.57
Goran Dekleva
Goran Dekleva

Čeprav se Peter Semolič nepomirjen vrača k pisanju o minevanju in smrti od svojega prvenca, že skoraj četrt stoletja torej, je Druga obala, njegova najnovejša zbirka, bržčas najbolj neposredno soočenje s to témo doslej.

Če se je namreč v Semoličevem dozdajšnjem opusu smrt prikazovala le kot eden izmed planetov njegovega širšega pesniškega osončja, če smo, drugače rečeno, o njej brali skupaj s pesmimi o eksistencialni brezdomnosti, o zagatnosti ljubezenskih in drugih bližnjih medčloveških odnosov, o vprašljivi smiselnosti pesniškega ustvarjanja ter, vsaj v zadnjem desetletju, precej pogosto tudi o hipokriziji odločujočih družbenopolitičnih činiteljev, zdaj smrt stoji malodane sama na odru Semoličeve zbirke.

Še več; če je njega dni lirski subjekt Semoličeve poezije o minevanju, o neizbežnosti konca, praviloma govoril z mislijo na samega sebe, če je torej lovil smrt v mrežo svoje govorice preprosto zato, ker ga je neposredno zadevala, se tokrat sicer zlahka prepoznavni Semoličev pesemski protagonist – svetobolni melanholik, ki pa vendarle dobro pozna tudi čar samoironije – zajezi, odpove se govorjenju v svojem lastnem imenu. Namesto tega se iz pesmi v pesem preoblači, si nadeva nove in nove maske ter svoj glas posoja drugim. Tako nekaterim najbolj znanim figuram iz zgodovine in mitologije Zahoda, med njimi Hamletu, Parsifalu in Odiseju pa Napoleonu, Pocahontas in Voltairu, omogoči meditirati o poslednjem.

Ta portretna galerija, pred bralko in bralcem razgrnjena predvsem v ciklih Ledeni dež in Druga obala, je seveda zanimiva že zato, ker so z našega stališča vsi omenjeni na neki način dosegli nesmrtnost, toda zdi se, da se njihovi samogovori vedno znova iztečejo v poanto, ki jo dobro poznamo iz znamenite Borgesove pesmi o Ariostu in Arabcih – da je namreč slava le ena izmed oblik pozabe. Pravo življenje je, očitno tudi v očeh nesmrtnih, drugje; je tam, kjer sočloveka začutiš pod kupi okamnelih / misli, nagrmadenih iz knjig in neskončne samote, je tam, kjer zbereš vso svojo moč, da si upaš biti nežen, je tam, kjer – tako Sneguljčica – prenehaš le zreti v zloščeno jabolko in strastno zagrizeš vanj.

Z drugega zornega, kota uvidimo razmerje med smrtjo in življenjem v pesmih, zbranih v ciklu Dnevnik žalovanja. Tu Semoličeve pesmi pripovedujejo – ne brez precejšnjega patosa – zgodbe malih, običajnih ljudi, slehernikov pravzaprav, ki se soočajo z nezmožnostjo nadaljevanja življenja, ki ga je zaznamovala nenadna smrt bližnjega. Vse te figure so sicer še žive, a v bistvu že mrtve: [T]opo strmi predse, nezmožen ene same želje po / čemerkoli ... ene same želje po komerkoli ...

Spet drugače je v ciklu Cvet in napev, v katerem Semoličeva pesem preneha govoriti o smrti kot o individualni izkušnji, ampak jo – v širokem loku, ki se pne od Cortésovega uničenja azteškega cesarstva, prek turškega genocida nad Armenci, do naših povojnih pobojev in izbrisanih – razume kot nepogrešljivo sredstvo v službi gospodovanja ene skupine nad drugo. Pričujočo zbirko se torej res da brati kot nekakšno katalogiziranje različnih obrazov smrti. A obenem je več kot to. V luči vprašanja, ki nam ga zastavlja pesem Ledeni dež – [Č]e kaj ne umre, ali je sploh živelo? –, se najbrž pokaže, da je Druga obala vseskozi tudi katalog življenja.