Tiskane izdaje
Enaka glasba je malo presenečenje; Seth, po izvoru Indijec, Bengalec, po bivanju pa kozmopolit in prebivalec vzhodnih in zahodnih prestolnic, namesto o ragah in tablah in sitarjih piše o klasični zahodni glasbi, celo o njenem najtršem jedru nekje med Bachom in Schubertom, prizorišča pa so srednjeevropska in londonski akademski glasbeni svet.
Pripovedovalec, Michael, violinist, se ob tem, da ravno vadijo za nastop v dunajskem Musikvereinu in da se peha za izgubljeno partituro, ki jo potem pozabi v taksiju, ukvarja predvsem z bivšo ljubeznijo. S punco, pianistko, ki jo ponovno sreča v Londonu, poročeno in stanujočo nekaj ulic stran, in se vrne vse, pred čimer je bežal, namreč, strogi dunajski glasbeni učitelj, zaradi katerega je na vrat na nos zbežal z Dunaja in pustil užaloščeno punco tam – in je nikdar več srečal, nikdar pozabil.
Enaka glasba je pravzaprav sentimentalen roman; Michael je s podeželja, kjer zdaj namesto nekdanjih mesnic, kakršno je imel oče, brstijo parkirišča in ostala 'infrastruktura', zato je tudi nekoliko neprilagojen in odljuden, vadba in melanholija sta skelet vseh njegovih dejavnosti.
Temu primerno idealizira nekdanjo ljubezen in ko ugotovi, da je za vse prepozno, se zateče h glasbi, v stilu, da je lepota strahotnega komaj še znosen začetek, in sklepom, da se bo tudi glasbeni popolnosti, ki in kakor jo čuti ob igranju svoje nekdanje in še vedno nepozabljene drage, predajal umirjeno in z zategnjeno zavoro. Kar nas ne pokonča, nas naredi močnejše – vendar samo v omejenih količinah, vse naprej se v strup sprevrača, kar srce si sladkega obeta.
Seth nedvomno pozna tisto, o čemer piše, pa naj je to obisk Benetk ob zori ali potencirana nevrotičnost iskalcev talentov in producentov v industriji (resne) glasbe, škandalozna popularnost glasbenikov, ki so, recimo, oglušeli in so zato atrakcija za slišeče ali načine dražbljenja violin in ostalega repromateriala.
Kljub nedvomni pripovedni veščini, ki gladko prehaja skozi čase in se sidra za spomine, da lahko izdolbe in profilira Michaela in njegove čudaške somuzikante, imamo predvsem proti koncu občutek, da je Enaka glasba spisana malo tolažniško, žanrsko; izgubljena, pridobljena in spet izgubljena ljubezen, popisi opravil za preganjanje občutka odvečnosti, predvsem pa plemenit svet virtuozov in popolnost, ki se zanje skriva v glasbi starih mojstrov, vse je rahlo razčustovano, vendar dvignjeno na visoko raven.
To je brez napak in tveganja spisana komerciala za obiskovalce klasičnih koncertov, vzvišena bolečina in občutek osamljenosti, ki vejejo iz Michaelovih stavkov, in srečni razplet pri zapletu z violino potrjujeta namen in domet te pisave.
Čeprav je treba Enaki glasbi priznati obrtno izmojstrenost in poglobljeno raziskavo, ki priskrbi za glasbeno okolje potrebne podtone in šume, ki ustvarjajo razkošno in spretno izpisano kuliserijo; nekaj dejstva, da vadijo Umetnost fuge, se odraža tudi v spretnem povezovanju različnih zgodb in epizod, v umetelnem prešivanju preteklega in sedanjega v tem romanu.
