Tiskane izdaje
Sprehajalec ptic je prva pesniška knjiga mladega avtorja, ki že z izbiro naslovne besedne zveze daje slutiti, da poezije ne le piše, ampak o njej tudi razmišlja. Zgovoren naslov pričujoče knjige potrjuje, da je naloga poezije tudi v tem, da nas njene ubeseditve iz okvirov izrekanja možnega prestavljajo v svet tisočerih nemožnosti.
Govorec v Sprehajalcu ptic počne natanko to: prizore na podlagi izbranih nosilnih besed (ptica, hiša, kletka, ptičja hišica, gnezdo, gozd, voda, nebo, mrtvica, reka Mura), ki označujejo oprijemljivi svet, pred bralskimi očmi spreminja v neznano, pri tem pa se znana razsežnost njegovih podob in prispodob nikoli povsem ne izgubi.
Z nekaterimi skladenjskimi obrati gradi alternativo obstoječemu svetu, vendar tako, da stvari in odnosov ne postavlja na glavo v smislu karnevalskosti, pač pa sprevrača njihovo logiko. Tako na primer žolna ne kljuva drevesa, ampak drevo žolno; sestradana ni le lisica, ampak tudi gozdna prst, voda na odplavi čolna, pač pa čoln vodo, itn. Opaziti je, da govorec v tej drži vztraja.
Zbirka sestoji iz posameznih pesmi, nekakšnih malih zgodb, ki bolj ali manj sodijo v isti okvir. To je tudi eden izmed razlogov, da Škofičevih sicer inventivnih in slikovitih prispodob nikakor ni mogoče razglasiti za nadrealistične metafore, navzlic nekaterim izrecnim navezavam na nadrealizem.
Vse preveč trdno so namreč vpete v kontekst, a to je v pričujočem primeru prej odlika kot pomanjkljivost knjige. Tako na primer naletimo na nakupovalni voziček, ki se mimogrede transformira v ptičjo kletko, ta pa po svoje spet evocira vrsto podob, denimo trepalnice v vlogi vrat kletke, skozi katera nekdo spušča na svobodo »ptice« iz svoje notranjosti: Zjutraj, ko vstaneš, odpreš kletke / trepalnic in jih spustiš na svobodo.
V tem primeru ptice sicer učinkujejo povsem metaforično, vendar v kontekstu zbirke kot celote ni poleg metaforične nič manj pomembna njihova dobesedna razsežnost čisto konkretnih bitij iz mesa in krvi (žolna, vrabci, vrane, kosi, lastovice, kormorani).
Isto velja tudi za drugo, v pesmih reprezentirano živalstvo, rastlinstvo in naravo nasploh. Glede na to lahko sklepamo o intenzivni soudeleženosti teh besedil v čutni razsežnosti govorčevega sveta, podloženi z vsestransko občutljivostjo – značilen primer je pesem o kormoranih, ki jih ribiči silijo, da z zadrgnjenimi grli lovijo ribe –, mestoma izraženo tudi z angažirano držo, ki valovanje reke Mure transformira v drdranje šivalnih strojev nesrečne tekstilne tovarne: Vsi vedo za deroče drdranje šivalnih strojev valov, da, vsi vedo za šivalne stroje reke Mure, ki si kljub regulaciji že dolgo šiva nov mrtvi rokav.
Angažirani pogled na svet govorcu omogoči, da ne družbe ne narave ne obravnava kot nekaj samoumevnega, pač pa kot nekaj, kar je treba vsak dan na novo motriti in se ob tem celo žalostiti. To, kar uziramo, je namreč obsijano s temno lučjo, ki je pesniško prepričljiva, a bi bila zagotovo še prepričljivejša, če bi v besedilih pogosto navzoče medbesedilne navezave (na Shakespeara, Süskinda, Hemingwaya in druge) bile manj eksplicitne in zato poetično učinkovitejše. Tako kot je to v primeru uvodne pesmi, v kateri prvi stavek: Včasih se ti zazdi, da si se izgubil, nevsiljivo prinaša znani odmev davne pesnitve.
