Tiskane izdaje
Tematska os glavnine devetih kratkih zgodb Cvetke Bevc, ki so brez izjeme pisane v prvi osebi, je poklic osrednjega protagonista, ki je podložen tudi s simbolnimi pomeni.
Na prvi pogled gre za kontrast med osebnim nagovorom pripovedovalca in njegovo družbeno vlogo; a zdi se, da si želi avtorica prav nasprotno pokazati, da sta zasebno in javno neločljiva.
V zgodbah Uniforma, Šepetalka in Čistilec so v ospredju sedanja politično-ekonomsko kriza in z njo povezani protesti, odpuščanja in brezposelnost.
Z menjavo pripovednih perspektiv in opisovanjem različnih preživetvenih strategij – od anonimnega skandiranja v množici, oportunega prilagajanja okoliščinam do brezvestnega okoriščanja – se Cvetka Bevc izogiba jasni opredelitvi. A nakazano je, da ulica ni pravi odgovor, saj prekriči intimne (ojdipske) drame, v katerih koreninita bes in otroška nemoč.
Možno pot iz te ujetosti nakazuje zgodba Kamnolomec, v kateri večno jezen moški sprva svoje napade besnila izživlja z delom v kamnolomu, kasneje pa začne z udarnimi parolami »krasiti« molčeče kamne. Izkaže se, da je takšno »grafitiranje«, sorodno brezzobemu gostilniškemu pametovanju, le na videz subverzivno.
Šele zadnja kamnolomova metamorfoza v kiparja je zares osvobajajoča, saj njegova jeza ni več povnanjena, ampak alkimistično preoblikovana. A zares zdravilna ni lepota umetnosti, ampak proces samorefleksije, ki ga sproži.
Avtorica se v različnih zgodbah dotika različnih umetnosti, a najvztrajneje in najgloblje seveda preizprašuje medij besede. Kot nakazuje nosilna metafora bele, nenapisane knjige iz naslovne zgodbe Libar, jo zanima predvsem tisto, kar je v besedah več od njih samih: zamolčano in neizrekljivo, ki ju ponazarjata krvaveče knjižno kazalo in (angelsko) pero na naslovnici.
Tudi na ravni jezika pripovedovalci enkrat klofutajo z agresivnimi, vulgarnimi »lopovi«, »kurbami« in »čefurjem zarukanim«, drugič nas nežno položijo v mehko, poetično »posteljo, zadnje zatočišče šepetajočih«.
V tej jezikovni izpiljenosti se skriva tudi past; včasih imamo občutek, da avtorica na račun sloga žrtvuje avtentičnost (domnevnega) govorca, zaradi česar bi bila ponekod prepričljivejša tretjeosebna pripoved.
Zbirka kratkih zgodb Cvetke Bevc deluje kot čvrsta celota; ob zgoraj naštetih zgodbah, ki bi jih pogojno lahko imenovali angažirane, je uvodna Libar obarvana fantastično, sklepna Parabola o Zgvinu, v kateri nastopata dva angela smrti, pa mistično.
Kot da bi hotela avtorica na sedanjo brezperspektivno situacijo pogledati še s ptičje oziroma angelske perspektive. Študent zgodovine v zadnji zgodbi tako pravi, da se za zgodovino človeštva skriva še kakšna druga zgodovina. Ali to pomeni, da prve ni mogoče oziroma vredno dejavno sooblikovati?
