Tiskane izdaje
Verjetno bo kar držalo, da kratkoprozna zbirka Ane Schnabl ne kaže tipičnih lastnosti prvenca. Malodane vseh zgodb, zajetih v knjigo Razvezani, se drži umirjena tonaliteta, če že ne bi morali govoriti, in kot to omeni tudi pisec spremnega besedila Aljoša Harlamov, o klasični (psihološkorealistični) prozi.
Avtorica nam iz zgodbe v zgodbo daje na vpogled izseke iz življenja svojih junakov; pomeni, da odpre razpoko, skozi katero uzremo junake v patološki situaciji. Toda naj je ta patologija še tako vržena s tečajev družbenega vsakdanjika, jo avtorica popiše, in to pogosto z mero humorno-ironične ozaveščenosti, kot normalno stanje.
Pri tem ji je v veliko pomoč koncizno razdelovanje čustev junakov, pogosto pa se emocionalni patos prenese tudi na zgodbeno raven. Ana Schnabl stilno ni vsiljiva (kar ne izključuje nekaterih estetiziranih formulacij), še manj smo priča zaganjanju v transcendentalne ali fantastične literarne okraje, pač pa je v središču zanimanje za medčloveška razmerja in znotraj teh razdelovanje detajla.
S tem, ko avtorica poriva svoje junake na rob in jim ne da zaščite, njeno prisotnost torej čutimo kot nevsiljivo, iz njih priklicuje emocijo, ki je osnovni metodološki aparat, s katerim dela. Posledično bomo v malodane vseh zgodbah naleteli na mero telesnosti, pa ne samo v smislu erotizacije le-te, pač pa tudi ozaveščenosti telesa kot tržnega objekta, ki se ima večino časa pod nadzorom, hkrati pa mu zdrsava in ga to žene v nepojasnljive odzive v odnosu do drugega.
V zgodbi Zeleno, ki te hočem zeleno, ki je ena najbolj reprezentativnih v tej zbirki, bomo naleteli na posebno naelektrenost, ki se spet poraja iz avtoričine obdelave detajla, pa tudi zmožnosti adaptacije žanrskim zahtevam, torej ekonomičnosti in občutka za tempo stavka, toda tisto, kar zares pritegne, je samozavest, ki jo izžarevajo junakinje. V jeziku hipsterske popularne kulture bi lahko govorili o pogojni avtentičnosti čustvovanja, ki v odčaranem svetu jemlje življenje z rezervo, kot igro.
Zgodba, ki kvalitativno izstopa, je Veliki voz. Prvoosebni pripovedovalec, ki se skuša dvigniti nad svoje duševne poškodbe, je že camusovski lik; svoje nevroze se zaveda, vendar zavrača pravi odziv. Zaradi nadpogleda, ki ga imajo junaki, zgodbe tudi v najbolj sentimentalnih situacijah ne delujejo sentimentalno.
Avtoričina pripovedovalska vehemenca prihaja iz spoštovanja do literarne tradicije, kar zveže z družbeno refleksijo. Razlikovalna lastnost Ane Schnabl je zavesten obrat od cinizma. Tudi zaradi odsotnosti slednjega ta gosta pisava v najbolj manifestativnih legah ni zatežena, komentar o nadzorujočih družbenih praksah opravi mimogrede.
Čeprav imamo v zgodbah Ane Schnabl opravka z oblikami intimizma in je več dogajanja navznoter kot navzven, so zgodbe družbeno ozaveščene; junaki so ujeti v družinske, partnerske, razredne relacije, toda gre bolj za način izvajanja tega komentarja. Avtorica zgodbe namerno drži pri tleh, hkrati pa jih razvezuje od realnosti. In čeprav je zavidljivo, kako menjava perspektive, zadnja zgodba Ko nevihta preide, ki je tudi najbolj lirična, najbolj nakazuje avtoričin potencial.
