Tiskane izdaje
Zbirka Vzporedni svetovi obravnava socialna vprašanja; neusmiljene usode priseljencev držav nekdanje Jugoslavije, delo za (pre)majhno plačilo, odpuščanje v tovarnah, hlapčevski odnos urbanega do ruralnega, prepadi med bogatimi in revnimi, iz revščine izhajajoča agresija itd. Recimo, da s tem ni nič narobe.
Recimo, da je mogoče spet enkrat nekaj povedati o požrešnem kapitalizmu in grozi neoliberalizma, o razdelitvi naroda na dva bregova, na bogate in revne, in recimo, da je mogoče to povedati tako, da je povedano pomenljivo, da bralcu nekaj doprinaša … no, recimo. Ampak če smo realni, je to precej malo verjetno in zastavljena naloga precej trd (literarni) oreh.
Manka Kremenšek Križman žal ni tista, ki bi ta oreh strla. Niti ena zgodba namreč v ničemer ne presega horizonta pričakovanj gledalcev oddaje Tednik. Kako je z bralskim horizontom pričakovanj, se sploh ni vprašati, upoštevaje dejstvo, da literatura naj ne bi bila zgolj »literarizirana« dnevniška tragika (to tragiko naj bi književnost, kajpak, prevpraševala).
Manka Kremenšek Križman zgodbam doda še nekaj bombastičnosti, tako da se na primer ne zgodi, da bi oče neke revne družine ob potencialni izgubi službe postal alkoholik in/ali zbolel za rakom, temveč ob minimalni provokaciji kar na počitnicah z eno potezo (takole, šah mat) ubije svojega sina.
Podobno nekoliko manj premožen dijak ob reki skorajda zadavi bogatejšo sošolko, šef gostilne dopusti, da natakarica, priseljenka, omedli od lakote med slavnostnim ognjemetom na silvestrovo, dijak, priseljenec se ne upa pogovarjati s sošolcem, žena šefa gradbeniškega podjetja izsiljuje spolne usluge od moževih delavcev, zobozdravniki ne ponujajo nujne zdravniške pomoči itd.
V zgodbah se stereotipi kopičijo z občudovanja vredno gostoto – od revne priseljenske mamice, ki je prišla v Slovenijo služit in ne more živeti z otročkom, do arogantnega japija, ki se mu gnusijo brezdomci – hkrati pa zgodbe slogovno pogosto zaidejo v patetiko (takole je na primer opisan obraz ubitega otročka, ki ga je oče ubil zato, ker mu ni bilo všeč na počitnicah: Izraz na njegovem obrazku je bil spokojen in čezenj je v rahlem vetrcu naletavalo listje breze.), idejno pa ne prinašajo ničesar novega; kot omenjeno – vse, kar ima povedati ta proza, si lahko preberete tudi na svojem najljubšem spletnem portalu.
Pojav črno-belega obravnavanja kompleksnih družbenih vprašanj, ki ga zbirka ponuja, vzbuja skrb. Zbirka ne deluje kot zbir literarnih besedil, ampak nekakšnih anekdot, »podkrepljenih« z jasno (četudi nereflektirano) etično držo. Gre torej za potrjevalno literaturo, ki družbenih razmerij ne prevprašuje, temveč ob njih zgolj moralizira, s čimer ta ista razmerja kvečjemu potrjuje.
Najbolj problematično pri vsem skupaj pa je, da je podobnih del precej in da tovrstna trivialna dela, ki hkrati nimajo množičnega dometa (kot na primer trivialna žanrska literatura), zgolj nižajo mejo objavljive »umetniške literature«, zaradi česar smo se že znašli na točki, ko je umetniškost izhajajočih »visokih« literarnih del pogosto vprašljiva. Kdo – in čemu – potrebuje tovrstno literaturo, pa je, najbrž, že drugo vprašanje.
