Tiskane izdaje
O Skubičevih Igrah brez meja si zlahka predstavljam, da so bile napisane na pobudo vprašanja, ki ga je sredi antifašističnega shoda pred meseci v Ljubljani v kamero izrekel neki estradnik: »Dobro, podpiramo rušenje meje, toda ali bi begunca sprejeli tudi na svoj dom?« Skubic je naredil ravno to – s pomočjo junaka Kastelica je Somalko, skupaj z otrokom, vzel k sebi v stanovanje.
Kastelic, avtohtoni Jeseničan, se je spričo pomanjkanja zaposlitvenih priložnosti doma znašel na Lampedusi, kjer iz Sredozemlja pobira trupla Afričanov. Njegova dejavnost je podprta z evropskimi sredstvi in torej legalna. Skubicu načeloma uspe nadrobno predstaviti poslovne tokove v zvezi z begunci; eno so privatniki, ki jim držijo zaledje evropske subvencije, drugo tako imenovani freeriderji, prek katerih prihajajo v Evropo droge, črno blago, virusi; proti njim, nas poduči, je uperjena celotna reforma regulacije imigracije.
Raziskava, ki jo je naredil Skubic, in očitno prvi med slovenskimi literati obravnava nadvse aktualno temo, daje skelet tej knjigi. Ta je nadgrajen še z jezikom, recimo ljubljanščino, s pomočjo katere celoten diskurz zavije v humoren ton, potem pa Skubica zmanjka. Pričakujemo, da bo humorno držo na primer nadgradil s kritiko sistema ali pa z insajderskim pogledom na situacijo na otoku, vendar se zgodba odvrti v internetnem vakuumu; zaslutimo, da jo je pisatelj spisal v domačem kabinetu, stran od vonjev Sredozemlja, od ljudi, ki podoživljajo tragedijo. Kot fenomen torej, o katerem vsi razpravljajo, pa se je odločil napaberkovati še pisatelj sam.
Kasteličeva (in z njim tudi pisateljeva) šibka točka je eksotična Afričanka, katere glavna karakterna lastnost je, da je temnopolta. »Ko odklenem, je sploh ne vidim,« pomisli Kastelic ob vstopu v stanovanje. Njegove šale, ki jih pripoveduje samemu sebi, imajo (verjetno nenamerni) rasistični nadih. Čeprav naj bi Kastelic deloval kot slehernik, ki se je znašel v bizarnih razmerah in strga po človeškem dnu, pri čemer ravna v duhu nezgrešljivega slovenskega pasivizma, bi bilo smiselno vnesti nekaj več intime med Fowsiyo in Kastelicem.
Večina njegovih kolegov je prepričanih, da imata razmerje, toda vse, kar Kastelic počne, je, da nosi domov meso in preverja po internetu, kaj bi Fowsiya lahko uporabila kot začimbo. Kasteličeve odisejade na morju so čisto zanimive, toda tisto, kar pritegne našo pozornost, je njegovo ravnanje s tujko in otrokom.
Kasteličev odnos do Fowsiye doživi določen razvoj, od popredmetene obravnave do iluminacije in afektiranosti, zaradi česar je to zgodba o precej sramežljivem približevanju dveh iz različnih kultur, toda vseeno je Skubic namenil preveč prostora legitimiranju, zakaj se je neki Slovenec znašel na opustošenem otoku, kjer pobira trupla Afričanov, ki so jih tihotapci naložili na slabe barke. Ne izvemo na primer, kaj se je zgodilo s Fowsiyo, kaj je od nje odpadlo, ko se je znašla daleč od doma, kaj se je izgubilo, izginilo. Skubic je na strani nacionalizma, ki ga sicer razmehča z empatijo do priseljenke z otrokom, kar pa ni dovolj, da bi Fowsiyo spoznali kot človeško, kaj šele erotično bitje, kar je menda poanta te knjige – vdihniti duha razosebljenim nesrečnikom.
Igre brez meja nas začnejo intrigirati šele na koncu. Ko se knjiga (verjetno prej daljša novela kot roman) konča, se odprejo možnosti za bolj poglobljeno obravnavo. Ne samo da začne Kastelic ljubezniveje razmišljati o Fowsiyi, tudi njegov sonarodnjak Tadej se spremeni v še eno izmed na morju plavajočih trupel. Toda ponovno, bolj kot na upor, ki ga je uprizoril očitno eden izmed zlorabljenih, se Skubic drži Kasteličeve linije. »Mater mu, zamorcu, ki je prepotoval pol sveta, da bi nama to naredil,« pomisli. Skubičeva knjiga je napisana precej površno, liki papirnati, zgolj kot uvertura v neko drugo, kompleksnejšo zgodbo.
