Tiskane izdaje
Črnina in srebro je tretji roman italijanskega avtorja Paola Giordana, ki ga (slovenski) bralci bržkone najbolj poznajo po Samotnosti praštevil. V navezavi na to je ob tem delu verjetno smiselno zapisati, da je ustvariti izredno delo za izrednim delom skorajda nemogoče; v Giordanovem primeru ni nič drugače. Črnina in srebro je osebnoizpovedna zgodba o odtujevanju, odraščanju, bolezni in umiranju.
Predvsem slednjem. Mlad par, notranja oblikovalka in mladi raziskovalec na oddelku za fiziko, v času njene rizične nosečnosti najame negovalko, ki se počasi vrine v prej (očitno) delujoč odnos in zaobrne nekatere rituale in navade, s tem pa – morda – tudi komunikacijo para, ki je prej deloval v nekem svojem utečenem toku, zatem pa sprejme »tretjega«, s čimer se spremeni tudi prej ustaljena dinamika odnosa.
Negovalka, gospa A. namreč, ostane v gospodinjstvu tudi po rojstvu otroka in prevzame vlogi gospodinje ter varuške, hkrati pa obema junakoma pomeni nadomestno mater, tisto, ki nekoliko zaustavi njuno odraščanje, transformacijo iz ravnokar diplomirancev, še ne čisto odraslih, v odgovorni, zreli osebi ter ju na metaforični ravni vzame v naročje, se vrine mednju in jima omogoči, da se prepustita kot da starševski skrbi, ki se je nista (več) nadejala.
Posledično se par, ko gospa A. nenadoma zboli za rakom in prekine njihovo sodelovanje, sam ne znajde prav dobro. Mlada starša zapadeta v zakonsko krizo, česar si do konca (romana) nočeta priznati. Zato »on«, pripovedovalec, svoje izpovedi ne plete okoli žene, temveč okoli gospe A., njene bolezni in umiranja.
Gospa A. je skozi pripoved idealizirana – skladno z avtorjevim opozorilom, da je to besedilo »literarno obdelan ostanek boleče resnične zgodbe« –, do nje ni napravljen odmik, ki bi morda v kakem manj stvarnem besedilu ali delu, ki bi bilo spisano z večjo časovno distanco, bolj reflektirano osvetlil vlogo gospe A. v tem odnosu. V Črnini in srebru je gospa A. namreč vpisana predvsem kot mediatorka, ki vodi par stran od čeri, pomeni varen pristan (namesto da bi se varen pristan ustvarjal v odnosu), od daleč (z distanco torej, ki je v besedilu ni zaznati) pa deluje predvsem kot mašilo, kot motnja, ki preprečuje naravno rast in razvoj odnosa.
Kratki roman se bere predvsem kot – kar poudari tudi avtor v citiranem obvestilu – izpoved neke boleče izkušnje in kot literarno besedilo morda ni najbolj prepričljiv. Vreden je predvsem kot nekakšen zelo stvaren (ampak nikakor ne »brezčuten« ali »hladen«) popis neke bolezni, umiranja, ki je pravzaprav zelo človeški, zaznamovan z bolečino, tesnobo, stisko, a tudi z občutjem odvečnosti, celo nadležnosti, nervoze. Ta zmes občutij se zdi ustrezno, kompleksno doživljanje take izkušnje.
To je besedilo, ki relativno prepričljivo oriše zapleteni odnos med tremi osebami, ki so se našle, ko so potrebovale druga drugo, ko je bilo zanje nujno, da odigrajo neke vloge (vlogo matere, vlogo še vedno otrok), se pa – kljub vsemu – bere predvsem kot izkušnja, ki ji pri »literarni obdelavi« ne uspe do potankosti, delo pa seveda nikakor ne dosega nivoja Samotnosti praštevil.
