Recenzija knjige: Mehčanje žensko-moških robov

Ob vseh literarnih digresijah in vtihotapljenih filozofskih, psiholoških, nevroloških refleksijah, predvsem pa umikih iz zgodbe ter neposrednem nagovarjanju bralca, si bo roman ameriške pisateljice Siri Hustvedt Poletje brez moških (2011) mogoče zapomniti po enem najlepših in najmilejših stavkov, kar jih mati lahko izgovori hčeri, ki jo po tridesetih letih zakona zapusti mož: »Še vedno si lepa.«

Mia Fredricksen, sicer tudi pesnica in predavateljica književnosti na Columbii, po »pavzi«, ki jo je predlagal njen mož, doživi živčni zlom; ko okreva, zapusti Brooklyn in se čez poletje odpelje v rojstni kraj, zakotno mestece v Minnesoti. »Preživljala bom dneve z materjo in nosila rože na očetov grob,« napove prvoosebna pripovedovalka, ki bo poleg tega v prerijskem mestu vodila še poletni tečaj za otroke.

Ena najstarejših in morda celo obrabljenih zgodb o ženski srednjih let, katere mož se je zagledal v mlajšo, se previdno vzpostavi na več ravneh. Poleg tega, da Mia že na prvih straneh citira Emily Dickinson in Johna Ashberyja ter vpleta v tekst svoje pesmi, se pred nami pahljačasto razpre ženski svet: od v literarni krožek vključenih najstnic, ki šele dozorevajo v življenje, do prijateljic njene matere, ki živijo v sedanjosti, saj se v nasprotju z mladežjo zavedajo, da smrt ni nič abstraktnega.

Siri Hustvedt, sicer bolj znana po uspešnici Kar sem ljubil (What I loved, 2003), s katero je v nemškem prostoru doživela status kultne avtorice (roman je najprej izšel v Nemčiji in pripoveduje o umetniškem intelektualnem prizorišču New Yorka), nam svoje junakinje kaže v obdobju posebne ranljivosti.

Mia skuša osebnostne razpoke zaceliti tako, da piše lastno pornografsko zgodovino, materina ostarela prijateljica Abigail je nekoč ljubila žensko Lauro, medtem ko mlada dekleta v hlastanju po statusu in občudovanju uporabljajo brezobzirne taktike.

Toda Siri Hustvedt ni samo natančna razteleševalka človeških čustev, temveč tudi izjemna stilistka. Njene zastranitve o na primer Charlesu Dickensu, komentarji o ženskem in moškem branju romanov (»Če moški odpre roman, ima na platnicah rad moško ime.

Nikdar ne veš, kaj se utegne zgoditi s tvojimi zunanjimi spolovili, če se poglobiš v pogruntavščine, skovane v domišljiji osebe, ki ima te reči spravljene znotraj«) in sarkastične razlage o ženski prevladi v umetniških zvrsteh so nenadkriljivo zabavni, verjetno ravno zato, ker se avtorica giblje po nevidnem robu – od zagovarjanja do špikanja žensk in ženskega pisanja.

Siri Hustvedt, sicer tudi soproga ameriške literarne zvezde Paula Austerja, v romanu Poletje brez moških, ki je njen peti po vrsti (poleg pesniške zbirke, več zbirk knjig esejev in predavanj), ves čas niha med tragičnim doživljanjem in komiko.

Skorajda banalna situacija z Mijino ironično samoanalizo, ponekod pa tudi preudarnimi uvidi in sočutnimi analizami same sebe, se tako izteče v zašiljeno, inteligentno pripoved, ki ji ne manjka feminističnega podtona, vendar brez kančka trpkosti. Verjetno knjiga za tiste moške, ki so se jim zamerile intelektualno nasršene ženske.