Recenzija knjige: Minula romanja po življenju

Ciril Bergles: Lazar se odpravlja domov. Mladinska knjiga, Ljubljana 2014.

Objavljeno
04. november 2014 18.13
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Ciril Bergles je lanskega avgusta v 79. letu sklenil življenjsko pot. Več kot zanimivo je, da je zapustil kar dve za tisk pripravljeni pesniški zbirki, izšli sta letos.

Poleg Lazarja je (pri Škucu, Lambda) izšla še Cuerpo plural. Posthumni knjigi pripovedujeta torej tudi o tem, kako pesniško živ je bil avtor tik pred smrtjo, o kateri skoraj nenehno govori predvsem v Lazarju, ki se odpravlja domov.

A zelo živ je bil Bergles pravzaprav vseh zadnjih trideset let. Od leta 1984 je objavil, z zadnjima dvema vred, kar devetnajst zbirk (in več knjig prevodne poezije, prevajal je španske in južnoameriške pesnike) – pred tem pa nobene.

Na literarno sceno je torej stopil šele pri petdesetih letih. To zadržanje (tudi kot osebnost ni ravno rinil v ospredje) je bilo verjetno povezano z dejstvom, da je kot pesnik prihajal na dan s homoerotično poezijo (kar je bilo v osemdesetih že lažje kot prej). Ta je pri njem izrazito spiritualna, bolj whitmanovska kot kavafisovska, redko je čutnost nesublimirana v lepoto ali neko idealiteto.

V Cuerpo plural (torej »množinsko telo«), zbirki, ki je obarvana izrazito homoerotično (spominsko, fantazijsko), je daljša uvodna pesem, pravzaprav manifest gejevskega pesnika (Pesnik gej), iz katerega je mogoče razbrati vso njegovo preteklo muko in zadrego, hkrati pa jo je mogoče brati tudi kot pesniški manifest, ko pravi: Pesnik gej / živi pravo gejevsko življenje v poeziji, / v poeziji lahko izživi / vse svoje najbolj intimne sanje, / vse, kar bi bilo v vsakdanjem življenju / nemogoče.

Homoerotika je vsekakor bistvena substanca Berglesove pesniške izpovedi, ni pa edina. Refleksivnost, v kateri se razodevajo fascinacija nad umetnostjo (tudi historično), mitologijo, lepoto in bližnje-daljna misel na smrt, tvori zvesto paralelnost osrednji temi in hkrati omogoča interferenco med vsemi poglavitnimi Berglesovimi toposi; zato je to poezija, v kateri erotika nenehno presega svoj lastni horizont, čeprav ga v bistvu ne zapušča.

V Lazar se odpravlja domov ima besedo predvsem smrt, pravzaprav odhajanje, a ne toliko poslavljanje kot razglednost po eksistencialno in emotivno izpostavljenih postojankah življenja. Eno od mest, kjer je »blaga, melanholična bolečina«, kot je osnovno semantično gradivo te knjige poimenoval Jure Jakob na hrbtni strani, najbolj zgoščeno izrečena, se nahaja v pesmi Melanholični itinerarij: Božam dneve, ki so minili, / ure, ki se svetijo v daljavi / kot mesta, ležeča na bregu noči.

Pesmi, kot so Moj svet se je hudo zožil, Razumem, da se bo svet zožil, Prezgodaj obrani sadeži, November v mojem telesu, Ne bom več potoval že z naslovi pričajo o molastem razpoloženju te posthumne knjige, a to ne pomeni, da ni v njej (ki premore nadstandardno število pesmi) tudi veliko anekdotičnih momentov in dinamičnih samogovorov, v katerih prihajajo na dan pretekla romanja po življenju.

Če odmislimo nekatere prozaične formulacije tipa Vsi smo utrujeni od tega zmedenega časa, je sklepna Berglesova knjiga, v kateri se pesnik pomirja s sabo in s svetom, pričevanje o bogatem duhovnem življenju, v katerem je poezija, njegova lastna in prevedena, igrala glavno vlogo. Berglesov opus ni najbolj osrednji, a je za njim nekdo, ki je po poklicu pesnik.