Recenzija knjige: Novela ameriškega klasika

Aspernovi rokopisi so imenitno poletno čtivo, če ste vsaj malo ljubitelja klasične literature – posebno take, ki je hkrati hommage književnosti in povrhu še napol detektivka. Status Henryja Jamesa (1843–1916) kot klasika pri nas sicer ni ravno utrjen – kar je pri pisateljih z druge strani Atlantika na evropskih tleh že konstanta in posebno v zadnjih letih stvar vedno bolj žolčnih debat.

Čeprav je Henry James v resnici dvoživka; rojen v New Yorku, a je večino svojega življenja preživel v Britaniji – o stikih med Američani in staro celino pa pripoveduje tudi kar nekaj njegovih del.

Najbolj je znan po romanih Portret neke gospe (1881) in Ambasadorji (1903) ter po noveli Obrat vijaka (1898), ki jih imamo vse prevedene v slovenščino; večino njegovih naslovov poznamo tudi po filmskih adaptacijah. Velja za mojstra realizma, ki se je z vnašanjem obsežne psihologizacije, natančneje z uporabo prvoosebnega in pogosto nezanesljivega pripovedovalca ter notranjega monologa, že približeval modernizmu.

Aspernovi rokopisi (1888) so daljša novela, ki se dogaja v čarobnih Benetkah ob izteku 19. stoletja in katere glavno gibalo je oboževanje literature oziroma določenega pisatelja. Neimenovani ameriški biograf in urednik, ki pripoveduje zgodbo, izve, da je muza njegovega pesniškega idola Jeffreyja Asperna še živa, in ker zavrača vsak stik z raziskovalci njegove zapuščine, se ji skuša približati pod pretvezo.

Z lažnim imenom, a za drag denar, najame stanovanje v njeni razkošni, a že napol propadajoči hiši, in ko ga to ne pripelje nič bližje domnevnemu rokopisnemu zakladu, ki naj bi ga starka skrivala v svoji spalnici, se skuša prepričati celo v osvajanje in morebitno poroko z njeno nečakinjo, staro devico, ki živi s teto povsem odrezana od ostalega sveta. Ostali svet so torej plavajoče Benetke, ki z nekaj minimalističnimi opisi zasijejo v vsej nostalgični, krhki in klasični krasoti.

Z eno besedo klasičen je tudi Jamesov slog, ki dramaturško napeto sledi zgodbi, grajeni v klasičen trikotnik z vrhom v usodnem zapletu, obenem pa z natančno izbiro besed ter sodb in posplošitev skoraj mimogrede, a dovolj odkrito, karakterizira svet okrog pripovedovalca in povratno njega samega – spretnost, ki mnogim sodobnim pisateljem rada umanjka, le malo pa je takih, ki bi to znali početi na videz tako preprosto in neprisiljeno ter hkrati tako subtilno in močno.

Čeprav novela govori o oddaljenem času, ostaja pripoved prepričljiva in polna suspenza ravno zaradi živosti likov, ki v njej nastopajo – Henry James premišljeno in načrtno, kot pokaže tudi prevajalka v dodatku na koncu knjige, ukrivlja ton pripovedi z gravitacijsko avro posameznih značajev.

In te so izrazite, saj pripovedovalca in gospodični Bordereau ženejo v interakcijo želja po posedovanju sanjskega objekta oziroma akademsko častihlepje; pohlep po denarju ter golo in naivno hrepenenje po sočloveku. Skratka, vse, kar nas dela še kako človeške, prečloveške.