Recenzija knjige: Nujnost zasebne utopije

Vid Sagadin se je v svoji drugi pesniški zbirki Špilunga odrekel zgoščenemu, estetiziranemu, arhetipskemu modernističnemu jeziku, ki je prevladoval v prvencu Drevoredi (2010). Namesto tega je iznašel drugačen, čisto zaseben, temeljni jezik, okleščen vsega, kar je nebistveno in bi lahko učinkovalo prazno okrasno, to pa mu je uspelo tako, da je v svoj pesniški svet pripustil govorico otroka.

Kot povod za spremembo pesniške orientacije je zadostoval preprost resnični dogodek, ko mu je mali sin ob neki priložnosti rekel: »Sin je oče očeta!« kar je popisal v pesmi Očetje. Novi jezik, ki se je oblikoval ob srečanju dveh generacij, ni niti popolnoma otroški niti popolnoma odrasel, črpa lahko iz lastnih spominov in zgodovine, obenem vanj vdira nastajanje sveta novega subjekta. Osredotočen je na vse, kar je nujno za oblikovanje zasebne utopije, pri tem pa prihaja do nenavadne preureditve lastniškega razmerja: Naredila sva iglu. / In tudi lastništvo / sva uredila. / Prepisal ga je name. / In jaz sem ga prepisal nanj.

Špilunga v naslovu bi lahko označevala tak spremenjen odnos do jezika, v njej lahko najdemo igro, igranje, duh glasbe, a glede na to, da besede ne najdemo v nobenem slovarju, ostaja neopredeljiva in iz pesmi v pesem spreminja svoj pomen. Morda ji je najbližja sopomenka nemška Anspielung, ki pomeni namigovanje, predajanje aluzijam. Sagadinove pesmi so polne preprostih, dovolj trdnih, a ne čisto dorečenih stavkov, ki dopuščajo dovolj prostora za različne aluzije in interpretacije. V njih hkrati sobivajo izrazi iz filozofije, delovnega in družinskega vsakdana ter otroške fantazije, ti pa skoraj neopazno, vodeno iz ozadja, vedno znova prehajajo v refleksije, parabole in alegorije o slehernem človeku.

Čeprav pisane iz zasebnega zavetišča, so te pesmi nastale ob zavedanju, da je podobna izkušnja spajanja odrasle perspektive z otroško lastna tudi drugim, zato nočejo ostati zapredene v prividno intimistično idilo, ampak hočejo biti utopija za vse: za izgubljene / živali. Pozabljene ljudi. / Brezdomce. Zavržene reči. To ni zgolj poezija neposredne izkušnje družinskega življenja, po ashberyjevsko bi jo lahko označili tudi kot poezijo izkušnje izkušnje, zato se v njej lahko najde tudi referenca na kak trapast, že skoraj pozabljen film. Izvirno sagadinovski domislek je, da si je za ta film izbral Sladko Irmo Billyja Wilderja iz leta 1963, v katerem bivši policaj v brezupno prostituiranem svetu stavi na popolnoma resno ljubezensko zvezo.

Uvodno Sagadinovo posvetilo Sladki Irmi tako lahko razumemo tudi kot ljubezensko izjavo svoji istoimenski ženi. Toda ker hoče in mora biti temeljni jezik, spojen iz otroških in odraslih besed, tudi univerzalen in uporen, ženska v pesmi ne more imeti dokončnega imena. Moja žena ne more / imeti imena če bi ga / slučajno imela / bi oglušela, pesnik vztrajno brani svojo utopijo. Zaveda se, da je ta lahko tudi ogrožena od družbenih konvencij, predsodkov, ekonomskih razmer, tesnobe ali naključja. In morda je najpomembnejše, na kar nas ta temeljna govorica spomni, da je sestavni del utopije tudi bolečina. Da je treba jokati / če si bolečina.