Tiskane izdaje
Novi roman Braneta Mozetiča Objemi norosti govori o gejevskem seksu. Osrednji junak in pripovedovalec je v srednjih letih, poklicno se ukvarja s prevajanjem in se poda tudi na prevajalsko kolonijo v tujino. A v ospredju dogajanja je njegovo homoseksualno življenje.
Nima stalnega partnerja in zagotovljene človeške bližine, zato je ves čas v procesu iskanja lepih mladih moških, s katerimi bi vzpostavil intimno razmerje. Pri tem pa ne zavzema aktivne drže.
Medtem ko bolj ali manj čaka, mu mladeniči z vseh vetrov križajo pot. V intimne stike se (bliskovito hitro) spusti s Petrom, ki ga je našel na spletu, z neznancem iz Srbije in s filozofsko navdihnjenim Grkom Janisom, še enim lepim mladcem.
Ti ljubimci so tujci, ki so mu precej nedostopni, in včasih se izkažejo za nepredvidljive ali celo nasilne. Junak obišče tudi gejevski klub, kjer z nedolžno radovednostjo spremlja opolzko dogajanje okrog sebe in se od njega distancira. Prizori s pohabljenimi mladeniči ga ne vzburjajo, temveč v njem zbudijo človeško sočutje ter odpor do horde surovih navijačev, iz katerih »so izginili pedri, ostali so le krvniki«. Njemu bi bolj prijalo kaj nežnega s pridihom ljubezni.
To bi nemara nudil trajnejši odnos, a vse pripovedovalčeve zveze so bežne in nikoli ne pride do resničnega sobivanja ljubimcev. On sam nima težav s seksualno identiteto, njegovi partnerji pa jih imajo. Peter, Janis in drugi, ki jih obuja v spominu, so nedozoreli mladeniči, ki se očitno še niso spoprijeli s homoerotičnimi težnjami v sebi, saj jih pred družbo skrivajo, in morda je to tisto, kar jih peha v norost.
O njih ne izvemo dovolj, da bi lahko presojali. Osvetljeni so samo skozi pripovedovalčevo bežno izkušnjo z njimi. Peter zboli za shizofrenijo in v četi pripovedovalčevih ljubimcev ni edini, ki gre na duševno zdravljenje.
Pripovedovalec kot pretanjeni opazovalec si sam razlaga to ponavljajoče se izbiranje nezrelih partnerjev: »sem tako iskal nedolžnost, bitja, ki bi bila izven realnega sveta, izven sveta razuma, divja, živalska bitja, ki so edina nosilci resnice«. Zato se rad prepušča objemom norosti, čeprav ve, da od njih ne more pričakovati nobenega jutri.
Opisi seksualnih prigod so nazorni in slikoviti. Največkrat jih napoveduje značilna metaforika, mozetičevska posredna neposrednost. Roman se že začne z na videz nedolžnim namigovanjem: »Odklepam garažna vrata. Brez težav potisnem ključ v ključavnico in obrnem.« Pozneje navaden ključ zamenja računalniški ključek, za pripravnega pa se izkaže tudi biljard: »Palice so nastavljali na rob mize in suvali.«
Neposrednost pri opisih seksa redko najdemo v vrhunski slovenski literaturi. Gotovo ne gre le za to, da se pisatelji bojijo, da bi preplašili spodobne bralce. Uravnoteženemu pisanju največkrat sploh ne pristoji, da bi iz njega štrleli kakšni »tiči«.
A Mozetičeva proza je nekaj posebnega: usklajena je sama s seboj in ne deluje vulgarno, temveč nežno. Narejena je z dobrim občutkom in predanostjo. Vseeno pa ne bo šlo brez očitka. Objemi norosti so za roman – ki bi lahko bil zanimiv za širše bralstvo – nekoliko ozko začrtani. Zapičeni so v seksualno plat moških, kot da vse drugo življenje sploh ne obstaja.
