Tiskane izdaje
Zbirko osmih kratkih zgodb povezuje in ji priskrbi naslov prehajalec, vodič k pravi resnici protagonistov in v onstranstvo, on vodi tiste z nejasnim ontološkim statusom. Je vodič duš in ostankov na nič naslonjene zavesti, ki morajo ozavestiti novo nastalo stanje; največkrat se zakoni sveta, v katerem se znajdejo, porušijo, da bi v nove razmere ujete osebe sploh lahko osmislile nujnost prehoda.
Kjer se ena zgodba konča, se druga začne, in prehajalec, ki se zna prav svetovljansko predstavljati s francoskim nazivom, jim pomaga, svetuje; on je rešitev, je v literarne osebe globoko položena intuicija, ki se čudežno utelesi in manifestira, je vodič v onstranstvo, v purgatorije in delavnice za pripravo na novo.
Kocmutova se nasloni na prepoznaven in na isto struno uglašen tip srhljivke in fantastike, ki se ukvarja z motnjo v svetu čisto blizu nas, in nedvomno je mojster in najbolj prodajano ime tega žanra Stephen King, ki ga v eni od zgodb tudi uvodno citira – tudi sicer zgodbe uvede citat, ki jim priskrbi inicialno atmosfero.
Po brskanju po na nič naslonjeni imanenci je od domačih avtorjev sorodna Bojanu Meserku. Vendar tudi ko ne gre za direktno prizivanje, prepoznamo nekatere motive in obdelave, recimo norost, ki jo prezrcali tipkanje besedila (odmev Bleščanja v zgodbi 2012) ali kjer se želja po otroku materializira, vendar kot zlo in tujek, kot lasten mračen in nezaželen senčni spaček (Mačje pokopališče v zgodbi Lucy).
Vendar pri Kocmutovi pogosto sledi uvid oseb v lastno naravo, sprijaznjenje z dejstvom, da osebe vidijo druge kot problematične in skrivnostne ravno zato, ker so izolirane v svojem svetu, na prehodu skozi labirinte, ki naj jih umestijo. In dokler delujejo po starem, mehanično in brez pripravljenosti na uvid, blodijo in se njihovi deliriji in prikazovanja ponavljajo, dežaviji in ponovitve so tisto, kar jih kliče in sili k temeljitejšemu premisleku.
Tipično je, da so literarne osebe tako ali drugače zaznamovane, marginaliziane psihično, prebolevajo, izguba v preteklosti jih je obdarovala, kot recimo zasmehovano Carry, z močmi, ki jih samo včasih spustijo na svetlo. Sicer se zgodbe do svojega fantastičnega obrata, ki se razrešijo skrivnostno in bolj sugestivno kot naravnost, bolj v namigih kot z dokončnimi odgovori, poigravajo z za klasično fantastiko značilnimi dvoumji; postavljene so na ne vedno razvidni meji med resničnim in delirantnim, ukinjajo popolno ločenost živih in sveta mrtvih, med norostjo in paranoidno lucidnostjo ob osmišljevanju zakonov novega sveta.
Kocmutovi uspe nadaljevati žanr in ga nadgraditi z vsem tistim, kar je postalo sestavni del našega življenja, računalniki, družabna omrežja in robotika so v teh svetovih že polno zastopani. Prehajalec je tako zbirka, ki ji s sugestivnimi in skrivnostnimi, enigmatičnimi atmosferami uspe ponoviti ključna vprašanja o onstranstvu in naši sposobnosti, da bi ga mislili in razumeli.
