Tiskane izdaje
Baskovska literatura nas ne doseže prav pogosto, pravzaprav je edini pisatelj, ki ga vsaj za silo poznamo, Bernardo Atxaga, najslavnejši med baskovskimi pisatelji.
Kirmen Uribe spada v mlajšo oziroma že skorajda srednjo generacijo pisateljev, rojen je leta 1970. Najprej se je uveljavil kot pesnik, Bilbao–New York–Bilbao pa je njegov prvi in tudi v mednarodnem prostoru uspešen roman, zanj je prejel nekaj uglednih nagrad.
Roman izstopa po dveh stvareh: po tem, da nima klasične pripovedne strukture, in po tem, da je prežet z vprašanjem baskovske nacionalne in politične negotovosti. Pa začnimo s pripovedno strukturo: namesto trdne zgodbe je tu najprej dogajanje, ki se plete v pripovedovalčevem realnem času (med potovanjem z letalom iz Bilbaa v New York), potem so tu še številne zgodbe iz preteklosti, predvsem v povezavi z zgodovino njegove družine.
Vse skupaj je še najbolj podobno sestavljanki, ki se dopolnjuje po ključu, ki ima svojo, ne vedno najbolj razvidno logiko. Kljub vsem tem številnim pripovednim nitim, ki vodijo v različne smeri, ki jih prispevajo te ali one pripovedovalčeve tete, stari dnevniki, pisma in drugi viri, je nekako osnovna zgodba pisateljevega dedka Liboria Uribeja, ki je imel ladjo s skrivnostnim imenom Prijatelja.
Ko je Liborio pri zdravniku izvedel, da je na smrt bolan, se je odločil, da hoče še zadnjič videti sliko Aurelia Artete, avtorja, ki je dobil ponudbo, da naslika emblematično sliko bombardiranja Guernice. A jo je odklonil in vemo, kdo je to slavno sliko nazadnje naslikal: Pablo Picasso. Ko Kirmen stoji pred sliko veliko let kasneje, mu je jasno, da bo s pomočjo navdiha, ki mu ga je ta umetnina dala, lahko izvedel določeno družinsko arheologijo, se dokopal do dna skrivnosti svoje družine.
Koliko mu to uspe, je seveda vprašanje, izvemo pa najpomembnejši delček: da se njegov ded ni uprl frankističnemu režimu, kar je v očeh vsakega pravovernega Baska verjetno nesprejemljivo izdajstvo naroda. Kirmen Uribe, pripovedovalec (ki pa ga ne gre enačiti s Kirmenom Uribejem, pisateljem), razkazuje ljubezen do vseh družinskih članov, tudi do dedka, ki je tako nesrečno zašel v svojih nacionalnih pogledih.
In tako smo pri drugi karakteristiki romana, pri kateri smo pravzaprav že od začetka, predanosti baskovskemu nacionalnemu vprašanju. Uribe se zadeve loti pravzaprav subtilno, pokaže, da če si Bask, mimo teh vprašanj v življenju ne moreš, da te tako ali drugače zasledujejo in zaznamujejo.
Roman je izpisan subtilno, nežno, z ljubeznijo, je pravo nasprotje rožljanju z orožjem, s katerim je vsaj del Baskov poskušal odgovoriti na špansko prevlado. Poleg ljudi je pomemben protagonist dogajanja tudi morje s svojimi pogosto krutimi, a tudi lepimi zgodbami.
To je roman, ki se dogaja v rahlo oddaljenem kontekstu, a se Slovenci zaradi podobne zgodovine z Baski v njem zlahka najdemo. Razlika med nami in Baski je vseeno velika: oni nacionalnost hranijo s preteklostjo in fantazijami, mi smo jo spravili iz sanj v resničnost. Vprašanje, katera oblika prinaša hujše preizkušnje.
