Tiskane izdaje
Dave Shelton ilustriran roman Deček in medved v čolnu (naslov prikliče v spomin Pijevo življenje Yanna Martela) začne nadvse skrivnostno – neimenovani deček se vkrca na čoln in medvedu, ki že čaka v plovilu, naroči, naj ga zapelje »tja čez, na drugo stran«. Medved torej začne veslati. In vesla. In še kar vesla …
Bralcu (in dečku) kmalu postane jasno, da druga stran ni blizu, a dokler medved vesla s širokim nasmehom in si popeva, se zdi vse v redu. Nekoliko skrb zbujajoče postane, ko se pozanima, ali ima deček za vsak slučaj, za nujne primere, s seboj kaj hrane, ampak tudi glede nujnih primerov je medved, oborožen z obilico sendvičev z bizarnimi nadevi, razpoložen optimistično: »Nujni primeri naredijo življenje zanimivo, mar ne?«
Dečku je sicer med potovanjem dolgčas, sploh, ker kapitanov razvedrilni program ni kaj prida, a pravega razloga za skrb še ni. Medved sicer omenja tudi besede, kot so »nepredvidljive anomalije«, ampak hkrati zagotavlja, da je vse pod nadzorom, in natanko ob štirih srka čaj, kar nedvomno kaže, da je vse v najlepšem redu. Dokler ...
Medved je večji del pripovedi prikazan kot večni optimist, ki ga le stežka kaj vrže iz tira (pobesni le, ko mu deček očita, da sta se izgubila), in kot skromni uživač, tu in tam nekoliko omejenega znanja, a modro naklonjen zdravemu, nezapletenemu odnosu do življenja: »Če imaš opravka z morjem, se moraš v trenutku prilagoditi. Spopasti se moraš z vsakim položajem, v katerem se znajdeš. Nobenega smisla se nima pritoževati, samo rečeš lahko: Znašli smo se tukaj. Kaj lahko zdaj storimo?«
To se seveda lahko bere kot navodila za uporabo ne samo na morju, ampak tudi na kopnem. Medved torej z dečkom deli svoje življenjske nazore, spotoma pa potnik osvoji še nekaj – marsikatero stvar vidi v povsem novi luči (ko od ribolova postane odvisno preživetje, se mu ne zdi več dolgočasen itd.).
Ob tem se, tako kot bralec, vedno bolj resno ukvarja z vprašanjem, ali medved zares ve, kaj počne, kar seveda dela celotno pripoved na moč napeto. Deček se pri tem sooča z različnimi občutki in si proti koncu pripovedi, ko medveda vendarle začne načenjati boj z morjem, z njim vse bolj izmenjuje kapitansko vlogo, dokler se slednjič razmerje moči povsem ne obrne.
Kaj torej lahko razberemo iz zgodbe? Da je v slogi moč. Pa tudi to, da je dober, pozitiven, zdrav odnos (torej tu in tam kdaj tudi postavljen na preizkušnjo) med mlajšim in starejšim trden temelj za osebnostni razvoj otroka v osebo, ki bo zmožna sprejemati samostojne odločitve itd., kar pomeni, da lahko knjigo beremo tudi kot izviren prikaz iniciacije.
Sheltonov roman odlikujejo skrbno izbrane besede in stavki, ki so zloženi tako, da avtor z njimi dosega komične učinke, in seveda avtorjeve – včasih humorne in drugič dramatične – ilustracije ter lično oblikovanje. Tako ne čudi, da je knjiga Deček in medved v čolnu dobila nagrado za otroški romaneskni prvenec in bila nominirana za cenjeno Carnegiejevo medaljo.
