Tiskane izdaje
O takih romanih je kritiku pravzaprav najtežje pisati. Ne morem trditi, da sem posebno navdušen, po drugi strani pa tudi težko zapišem, da bi bil roman slabo napisan ali dolgočasen. Marjan Žiberna je avtor že dveh romanov ter številnih poljudnih knjig, poleg tega je še novinar, profesionalni pisec, in vse to se kaže tudi v njegovem tretjem romanu.
Norma je spisana suvereno, tekoče, zna presenetiti, ko se zdi, da je vse jasno in bralčeva radovednost že malo popušča, ter zna upočasniti, ko po razvoju dogodkov pričakujemo le še šprint do cilja.
Strukturno pripovedi torej ni kaj dosti očitati, razen morda nekoliko pretirane rabe retrospektivnega poročanja o dogodkih, ki je posledica tega, da se večina poglavij začenja in medias res oziroma antiklimaktično, ko smo soočeni najprej s pripovedovalčevim emocionalnim odzivom na nekaj, kar se je že zgodilo. Je pa spet res, da na tem temelji večina omenjenega suspenza.
Poglavja so temu primerno kratka, slog pa stvaren, realističen, osredotočen predvsem na dogajanje, z nekaj prebliski pripovedovalčeve sarkastične duhovitosti, tako da je v ospredju zares berljivost romana. Te ne zmoti niti introspekcija oziroma esejizirani odlomki, ki zgodbi dodajajo ravno dovolj globine, da ne ostane povsem površinska in da bralca še močneje pritegne k sebi.
K berljivosti gotovo pripomorejo tudi nekatere stranske zgodbe, ki so dobro vkomponirane v glavno in jo dodatno razgibavajo, v njih pa pridejo do svojega glasu tudi različne bolj ali manj »normalne«, z ironijo, ali čudaške, s toplino opisane stranske osebe, pa »insajderski« vpogled v novinarsko delo ter lahko razberljiva avtobiografska podlaga, ki jo je razbrati že iz življenjepisa na zavihku.
No, dosti več od berljivega dela Norma pač ni – niti ni videti, da bi si nas avtor prizadeval prepričati o obratnem. Skladno z globalnimi trendi smo dobili izviren »tekaški« roman in menim, da ta poteza knjigo nekoliko dviguje iz povprečja. Opisi eksistencialnih vprašanj in dilem, s katerimi se soočajo (pol)profesionalni športniki, so predstavljeni dovolj živo in nevsiljivo vpleteni v pripoved, da vam zanje ni treba biti tekač, da bi jih razumeli ali cenili.
A razen tega, da se poglavja štejejo s kilometri, motiv teka niti ni kako izstopajoče prepleten z drugimi temami oziroma nima kaj prida vpliva na globinsko kompozicijo teksta; povezava med olimpijsko normo in Petro/Normo, ki ju skuša doseči, tako večinoma ostaja povsem površinska.
Z eno, a dobro izjemo: kljub vsem klišejem in stereotipom o sramežljivi, inteligentni punci, ki je v postelji kurba (kar je deloma psihološko motivirano, kot ugotovimo na koncu), ljubezenska zgodba deluje tudi osvežujoče – počasno zbliževanje, odnos, ki vsaj v začetku ni utemeljen zgolj na strasti, ima svoj vrh v edinem resničnem prepletu ljubezenskega in športnega motiva; v skupnem plezanju para.
Na koncu eno od norm/Norm pripovedovalec z velikim naporom in zmago nad samim sabo doseže. Katero, pa lahko bralec – brez posebnega truda torej, tako rekoč v šprintu – preveri sam.
