Tiskane izdaje
Sprva pripovednica in nato še pesnica, Patricija Peršolja, je pritegnila pozornost že s prvo knjigo pesmi, Gospodinjski blues (2012), zbirko socialnih balad, kakor so jo tedaj označili v nekaterih medijih.
Šinjorina, njena druga knjiga, gradi na isti tematiki (položaj žensk, življenje na robu, pričevanja iz polpreteklega, a tudi sodobnega delavskega in kmečkega okolja, posledice mladostne naivnosti, ki zlasti ženski lahko obrne življenje v neželeno smer) in značilnem pesniškem toposu briških vasi.
Tudi tokrat gre za pripovedne pesmi z močnim liričnim učinkom, za svojevrstna pričevanja, ki razbijajo ustaljene kalupe, le da so pesemska besedila v Šinjorini precej daljša in potemtakem učinkujejo še bolj pripovedno, a to nikakor ni edina niti najpomembnejša razlika med zbirkama.
Pred bralstvom se sicer še vedno razločno izrisujejo posamezne eksistence (Juta in Gušto, Tržačanka, partizanka Alma, Fižolovka, teta Karla, Ilonka, Rozina in vrsta tistih, ki ostanejo brez imena), nepozabne v svoji enkratnosti, vendar tokrat besedila od začetka do konca preraščajo socialno problematiko briškega okolja in dobivajo čedalje izrazitejše bivanjske razsežnosti.
Pesniška govorka nam v prepletu izvirnih metafor in metonimij (Z očmi je tekla skozi vas, / lačna od pasjega laježa v nagubanem želodcu, / zmešana od samote, / v kratkih korakih), v natančnih odmerkih svojih suverenih spoznanj posreduje svet, v katerem je mogoče dejansko opazovati, kako se – če si dovolim manjšo parafrazo – iz vsakega dejanja vzdiguje mehurček nesmisla: / črka se vzpenja k dodeljenemu mestu v besedi / in ko ga ne doseže, / vse skupaj izgubi nek pomen – // ker ni nič manj podobnega svobodi /…/ – med vzpenjanjem v življenje, / pod nizkim, odmerjenim nebom.
Ob postopni akumulaciji glasov tistih žensk, a tudi moških in otrok, ki jim je usoda iz različnih razlogov zadrgnila grlo, se skozi Šinjorino potapljamo v življenjska razmerja in najintimnejša občutja, ki kljub zgodovinski in geografski določenosti evocirajo brezčasnost.
Enkratne življenjske zgodbe Peršoljinih pesniških likov, za to namreč v teh pesmih gre, se pred nami luščijo iz nanosov zgodovine, osebnih spominov in oprijemljivega sveta briške vsakdanjosti. Toda ta vsakdanjost pod nizkim, odmerjenim nebom pred bralskimi očmi postopoma dobiva čedalje bolj oddaljene, mestoma celo mitske obrise.
Pozorno branje namreč zazna, da usode in usojenosti posameznih eksistenc niso posledica zgolj družbenih razmerij, potrošniške ideologije ali individualnih zmot, ampak so neogibno povezane s spoznanjem, da o vzrokih sploh ne kaže razmišljati, kadar gre za tematizacijo prastarih temeljnih družinskih razmerij, zlasti tistih med materami in hčerami, denimo: prestrašene besede je kot potaknjence / previdno vtikala v vlažno celulozo papirja. // Mati ni znala več brati, ne odpirati pisem – / v ognjišče jih je metala kot metulje, ki jih je izdal lasten prah.
Zato je Šinjorino priporočljivo brati s te perspektive, in to dosledno od prve do zadnje pesmi (Bogu za hrbtom), v kateri se bivanjska razsežnost besedil samorefleksivno zaobrne vase in s tem še dodatno, z novega zornega kota, osvetli zbirko kot celoto.
