Tiskane izdaje
Prvi navedek iz radožive spremne besede Mojce Pišek z naslovom Navadno nenavadno: »Najpomembnejše prehajanje v zbirki poraja avtorjevo zavzeto in pozorno opazovanje načina, na katerega svet biva. Svet namreč biva na čuden način. In avtor ve, da je navidezna normalnost, statična samoumevnost zgolj prozorna zavesa čudnega.«
Drugi navedek končuje pesnikovo besedilo Mrk: »Kaj pomeni ta beseda? In kaj sploh je beseda?« Navedka sta bregova, s katerih je mogoče zreti v gmoto enainosemdesetih besedil, ki so razdeljena na devet delov s po devetimi besedili, in določata begavo stanje, ki mu sicer del fizike, vede o naravnem, oporeka, in sicer, da ne more biti sočasne prisotnosti na dveh mestih.
Bivajoče in beseda sta pojmovni količini, ki določata spremembo v umetniškem izražanju Boruta Gombača. Urejeni in predvidljivi svet pesmi iz dveh njegovih prejšnjih zbirk je dopolnilo okolje, ki je pravzaprav ozadje, sestavljeno iz povedi, pa je morda prvi vtis, da gre za nekakšne črtice oziroma pesmi v prozi. Seveda se lahko dokazuje, da je res tako, a težišče je drugje oziroma je v prehajanju med poloma, ki ju določata bivajoče in beseda.
Vsekakor se zlahka porajajo domislice v slogu, beseda biva sama po sebi, bivajoče se kaže skozi besedo, brez bivanja ni besede in podobno. A pravi pomen besedil v knjigi Prehod je v suspenzu, ki lebdi med pričakovanim in presenetljivim v zapisu.
Ne gre za sprevračanje utečenih skladenjskih in vsebinskih samoumevnosti, pač pa za vzpostavljanje pomenov v potujoči, utripajoči in zakasnitveni razumski zaznavi. Ja, vse skupaj cika na oznako bipolarna motnja, a ni tako preprosto, ko se pesnik poloti študija na bližino oziroma podoživetja možnega bivanjskega okolja, a težko ali celo neverjetnega.
Uvrščanje takšnih pisav bi se dalo za silo doreči s pojmoma »nadrealizem« in »ludizem z odtenki fantastičnega«. A najbliže seže »igra v obzorju besedišča«. Borut Gombač počne tisto, kar žlahtni umetnost: prepušča se ustvarjanju ob pričakovanju čudeža. Tak čudež je smisel, ki ni nujno prepoznaven, saj je prepoznavanje pogojeno z občutjem. Seveda je razumu in njegovi lakoti po ubranem in trdnem zadoščeno, saj je pesnik odličen obrtnik. Je pa tudi umetnik, ki podarja besedi bivanje na način znanstvenih ugibanj o naravi sveta.
In ena odlika: filozofija kot eklektična semantična disciplina ne seže zraven, saj je samozadostna glede na besedila. Povedano drugače: teksti so imuni nanjo. Še drugače: nimajo ontološke razsežnosti kljub izpostavljenemu pomenskemu paru bivanje in beseda. Imajo pa estetiziran zakasnitveni učinek, ki tako očara, da se zazdi, da podarja smisel. In tu je odlika izpisov, ki so lahko stavek ali pa daljša črtica.
Pesnik poskuša preveriti svoje početje na znanih parametrih, a je tako drzen, da skladje smisla in neznanega zasnubi do področij urokov. Prasketanje je nalezljivo. Kaj torej najti v pesemskih izpeljavah? Predvsem osupljivo domišljen način premeščanja pesnikove pozornosti, ki sili s predmeta prizorišča k razširjeni zaznavi kotičkov jezikovnih deležnikov, s katerimi se lahko ponaša redkokateri besedni umetnik. Morda je razlog v tem, da je Borut Gombač knjižničar, ki se ukvarja tudi z gledališčem in igro.
