Tiskane izdaje
Kosmačev pripovedovalec, tako blizu vsem tistim iz prejšnjih romanov, tudi po pivski osredotočenosti na »bulo« oziroma »boco«, iz katere naliva naskrivaj pod mizo v lokalih, da malo prišpara in se ga kljub varčevalnemu programu vseeno nakolje, se tokrat ukvarja z objektom svojega poželenja, ki je dal romanu naslov.
Popisuje svoj zagatni in dolgoletni, v resnici pa precej statični in nikamor vodeči odnos s punco, ki je najprej enostavno prelepa, da bi se ji upal približati, celo v resnem razmerju – kljub očitnemu nezadovoljstvu, ki je njena značajska konstanta. Ko se njen odnos po dolgih letih trena in razdira, namenja nekaj pozornosti – še bolje, si nekaj pozornosti zaželi celo od – pisatelja.
Obenem razmeroma obrzdanega pivca, ki preskakuje od pitja k pisanju, ki zahteva kondicijo in pozornost. Ženska, s katero si bolj kot posteljo ali mizo delita »kavsno« oziroma šanke, predstavlja za tako zastavljeno pisateljsko disciplino precejšen izziv.
Pa tudi sicer; Sabina očitno ne ve, kaj hoče, hoče pa to takoj in v velikih količinah. Zato je nestabilna, preklaplja med stanji, je v iskanju nenehne pozornosti in komplimentov, ki ji jih pisatelj obilno izliva, vsakršno nepozornost ali poskus stabilizacije pa odbija in kaznuje z umikom, prekinjanjem komunikacije in obtožbami.
V eni takšnih pavz Kosmačev alter ego celo pobegne v Bolgarijo, na pivske počitnice, vendar samo zato, da bi videli, da mu ne uspe pobegniti. Seveda, Sabina je fatalka, pred vsakim približevanjem zbegne, vsakemu bežečemu se poskuša trmasto in vztrajno približati in prilepiti. Vendar to ni literarna študija o idealizirani predstavi in projekciji, ne gre za lepo in čisto dušo, ki je žrtev manipulatorke.
Kozmov žlampač se zaveda svojih omejitev, ne samo nekakšne načetosti od življenja, tudi pomanjkanja orientacije in lastne nezmožnosti odločitev; veseljačenja in pisateljevanje do te mere zapolnjujejo njegov vsakdan, da predstavlja ženska veliko motnjo urnika in običajnega razporeda, zahteva odločitev, ki je ni sposoben. Kot ugotavlja, je to tudi zaradi nagnjenosti k samoti, k ritmu, ki si ga določa sam in ki se težko prilagodi (recimo redno zaposleni).
Vse skupaj se dogaja pred protestniško kuliso in zahteve po družbenih spremembah je Kosmač dovolj pošteno in v grobem rekonstruiral, vendar zagretežem za spremembe ta radikalna anarhoalkoholična drža ne prizanaša, toliko manj FB-jevsko deklarativnemu Sabininemu foteljaškemu ekraniziranemu angažmaju.
Kosmačev roman se z nekakšno bukowščino in popisi popivanj ukvarja v času, ko je ritem dela izrinil skoraj vse ekscese in se o njih, tudi če se še kje dogajajo, ne upa nihče več pisati. Celo z literarne scene kot svojega zadnjega zapika so izrinjani, čeprav svoje čase njen integralni in najbolj (družabno) zanimivi del. Namesto živahne obliterarne oštarijske scene se današnji pisci večinoma utapljajo v formularjih in razpisih.
