Tiskane izdaje
Kaj je tisto, kar daje »umrlim ljubljenim mestom njihovo osnovno, najbolj neodtujljivo lastnost, torej živost«, se sprašuje Nataša Kramberger v sedmi pripovedi Brez zidu, zbirki reportaž in potopisov, podnaslovljeni »časopisna pripoved o Berlinu in drugih krajih 2004–2014«. Avtorica zastavi vprašanje na koncu poti in morda zato stavek zveni tako retorično.
Odgovor ni enoznačen, izmika se jasni opredelitvi in skriva med vrsticami več kot šestdeset besedil, skrbno opremljenih z datumom prvotne časopisne ali revijalne objave, razporejenih v sedem večjih sklopov ali »pripovedi«, ki dajejo misliti, da avtorica zelo dobro pozna odgovor. Krambergerjeva ima izjemen posluh za vnašanje zgodb v prostor, tudi takrat, ko v prostoru ni ničesar, kar bi človeka »nagovorilo«, razen obcestne table (Koman, večnih 38 kilometrov ne glede na štartno pozicijo).
Skozi gosto, včasih že kar pregosto tkanje se širi glas v častni, vsezajemajoči množini, v tistem »mi«, ki se razteza čez pokrajine, spomine, jezike, generacije, zgodovino in meje v en sam vseobsegajoč objem. Nataša Kramberger pripoveduje o krajih skozi ljudi, in nemara prav z njimi in prek njih preliva nekaj mestne živosti tudi na papir.
Srečuje jih na številnih potovanjih, skozi njihove poglede z domišljijo zapolnjuje vrzeli na Poljskem, Kubi, v Albaniji, Bolgariji, Romuniji – kot bi lovila izginjajoči duh simbolnega Vzhoda, ki je moral fizično pasti z državnimi mejami le zato, da se je utrdil v glavah.
Vzhod ostaja vzhodno od raja; tudi v Berlinu, sidrišču zbirke Brez zidu, kjer je izginotje zidu le še okrepilo razliko med obema mestoma. Berlin kot utelešenje dialektičnega principa, združevanje nezdružljivega v prostor, v katerem so razlike, ki jih je zarisala nekdanja razdelitev, še vedno in toliko bolj žive, toliko bolj definirane, ker so soočene s specifiko svojih nasprotij.
»Časopisna pripoved« spremlja deset let berlinskih, nemških, evropskih, do neke mere svetovnih metamorfoz. V tem vztrajnem, tankočutnem opazovanju se nekateri podatki ponovijo, drugi pa spletejo v zgodbo z novim začetkom in drugačnim koncem.
Tista o East Side Gallery, na primer, ali ona druga, paralelna in nič manj »usodna«, o gospodu Witteju in gospodu Golfu, veznih členih knjige, povzdignjena v metafori za prehod v drugo, še ne povsem popisano berlinsko obdobje.
Najnovejši teksti govorijo o enem izmed številnih obrazov krize, ko v obupani želji po krpanju dolgov mesta pod ceno prodajajo zazidljiva ozemlja nepremičninskim agencijam, da jih spremenijo v draga stanovanja, s katerimi spreminjajo topografsko in politično podobo mest, ter z »ideologijo denarja« (tako simptom označi eden od zaprepadenih avtoričinih sogovornikov) ustvarjajo nove meje, nov Zahod in drugačen Vzhod.
Zgodbe se pač razvijajo po svoje, z njimi pa rase tudi avtorica. Pripovedovalka Nataša Kramberger se spreminja skupaj z obiskanimi kraji, ki se, vzajemno, prepustijo predrugačiti skozi njeno pisavo. V desetletju se zasanjanost umakne ostrini, čudenje sprijaznjenosti, melanholija pikrosti, a le zato, ker realnost včasih ubira tako groteskne zavoje. Ne glede na vse ostaja toplina pripovednega tona nespremenjena. Tudi zaradi tega Brez zidu presega časovno zamejenost reportaže in ostaja predvsem dobra zgodba.
