Tiskane izdaje
Nov detektivski roman Avgusta Demšarja je podnaslovljen kot politična kriminalka. Avtor v predgovoru povzema klavrno družbenopolitično vzdušje na Slovenskem v času gospodarske krize, ki je ozadje romana, in ugotavlja, da je pri nas najti obilo političnih kraj, utaj, izsiljevanja in drugih kriminalnih dejanj, nimamo pa političnih trupel.
Če bi se že kakšno našlo, razmišlja, je kot pisec detektivke v zadregi, ali naj pusti superiornemu detektivu, da primer z vpleteno politiko uspešno razreši, kot da bi to bil zločin navadnih državljanov, in s tem tvega vtis naivne utopičnosti, ali dovoli, da politika pokončnega detektiva, ki se ji zoperstavlja, zmelje v prah, in tako nedopustno razočara bralca, željnega napete zgodbe z obvezno končno zmago dobrega nad zlom.
Pohorska transverzala se spretno izogne tovrstnim pastem in ponudi vznemirljivo pustolovščino. Pojavi se truplo z razbito lobanjo na Kalvariji, sledita trupli na pohorskem vikendu. Razkrivanje zgodbe na podlagi indicev se udarno začne. Očitna znamenja vodijo k priljubljenemu politiku Skazi, okrog katerega tiči kup skrivnosti in sumljivih strankarskih sodelavcev.
Forenzične raziskave kaj kmalu pokažejo, kakšne smrti so umrli nesrečniki, trd oreh za detektivsko ekipo pa skoraj do konca ostajata vprašanji, kdo je moril in zakaj. Tokratni primer je zastavljen še bolj zapleteno od tistih v prejšnjih Demšarjevih knjigah, saj se poigrava s prepletenostjo zasebnega in političnega.
Zato primer rešuje povečana ekipa, v kateri, prav nenavadno, združijo moči junaki iz serije o inšpektorju Vrenku in iz zadnje knjige o inšpektorju Milošu. Ekipi načeluje zanesljivi Vrenko, ki je njen moralni kažipot in se tudi tokrat izkaže s pokončnim ravnanjem. Sicer pa k skupinskemu delu vsak prispeva svoje in smo vseskozi priča zgledni sinergiji raznolikih osebkov in idej.
Miloš resda ostaja skrivnosten, nekoliko neizdelan in v ozadju. Od njega, ki bi marsikaj najraje rešil z nasiljem, morda pričakujemo več poseganja v dogajanje. Toda številna skupina preiskovalcev vseeno deluje polnokrvno, z osebnimi življenjskimi okoliščinami vsak zase lepo dopolnjujejo kriminalno zgodbo in vplivajo na njeno postopno razpletanje.
Uspešno reševanje pač ni zmeraj odvisno le od gibke logike in pronicljivih psiholoških uvidov, temveč tudi od naključij, slučajnega razpoloženja, prebliskov in bežnih napak. Demšar je mojster postopnega zavajanja, nepredvidljivega razpletanja in jasnega razčlenjevanja.
Sprva morda dobimo občutek, da se je te knjige lotil preveč shematično, na primer iz predgovora in predstavljanja preiskovalcev oziroma obnavljanja informacij o njih. Ali pa so nam, dokler še nismo zapleteni v zgodbo, odveč pripovedovalčevi pogosti komentarji.
Toda sčasoma se predamo dogajanju in spoznamo, da pripovedovalec duhovito asistira našemu »odklopljenemu« branju. Trudi se, da nam, potem ko smo se dovolj nalovili v napetem pričakovanju, vse predstavi nazorno. Pogosto res nismo dovolj iznajdljivi, da bi sami ugotovili tisto, kar je bistroumnejšim v ekipi samoumevno.
Pohorska transverzala je torej uspela. Postopno odmotavanje klobčiča z namernimi stranskimi nitmi, utrjevanje dejstev in iskanje novih zornih kotov pripomore k dobri strukturiranosti in povezanosti celote. Za piko na i lahko razmišljamo še o sporočilu te zgodbe. Pogosto ne vemo, do kod sežejo politične lovke. A včasih pretiravamo s teorijami zarote.
