Tiskane izdaje
Čeprav imajo osrednjo vlogo v zadnji zbirki Barbare Pogačnik pravljični, ženski liki, od naslovne Alice, do Pepelke, Sneguljčice in Ronje, torej različne govorice ženskih otroških ali mladostniških subjektov, ki so premeščene v nove intertekstualne okvirje in ponujajo dovolj gradiva za preizpraševanje in ponovno vrednotenje ženske identitete, te pesmi prav tako lahko beremo kot zgodbe o moških, ki so vedno implicirani nekje v ozadju in najbrž nekoliko zbegani, ko se znajdejo v labirintu spremenljivih ženskih usod.
Na to napeljuje že referenca na Manetovo sliko Zajtrk na travi iz leta 1863, na kateri ob goli, nesorazmerno presvetljeni Vicotrine Meurent in čudežno pričarani nosečnici zajtrkujeta temno oblečena moška.
To je svet, v katerem se znajde Alica Barbare Pogačnik: V tej skledi, / kjer sem pristala, se počasi umirjam, puščam / da mi cvetačno bela kepica potuje / preko svetle krvi v žilah, puščam / da me pajki obdajo, ležejo name od zunaj / in malo na moje srce …
Tudi tokrat pesnica uporablja zanjo značilen jezik izrazitih, fantastičnih in prelivajočih se podob, ki prehajajo v arhetipe, in drznih perspektivičnih premikov, le da tokrat besedilo mreži s številnimi referencami iz sveta pravljic, ki se prepletajo z najrazličnejšimi citati iz pop kulture, pa tudi iz drugih literarnih del.
Zbirka je razdeljena na štiri razdelke in predvsem prvega, z naslovom Potovanje, opredeljuje pravljična struktura, ki pa se ves čas spreminja, tako da ni čisto jasno, v kateri pravljici smo, in večkrat avtorica sama dogajanje podvrže metodičnemu dvomu.
Zgodba o Sneguljčici bi lahko bila tudi inscenirana, poleg tega se ponavlja v neskončnost: Da bi izvedela o žilah in o koži / si postilja in postilja / belo posteljo. Vedno znova se ponavlja / konec predstave v prostranem / gledališču. Občinstvo vstaja, ploska.
In ko je govora o Alici, se tudi ne ve vedno, ali je Alica zgolj ena ali pa jih je morda več, in včasih niti, koliko je zares velika. Pesmi ta vprašanja načrtno puščajo nepojasnjena ter hibridno spajajo 3. pripovedno osebo s sedanjim, lirskim časom, zaradi česar je včasih težko slediti rdeči niti dogajanja.
Se pa rdeča nit vedno znova spet vzpostavlja z navezavami na konkretne situacije iz našega sveta. Na primer, ko pride Alica na Društvo pisateljev, kjer ravno sprejemajo dekret proti korupciji, pa jih vpraša, ali bodo glasovali tudi za odpravo lastne korupcije.
Prvi razdelek s kolažiranjem in hitrim permutiranjem pravljičnih elementov in intertekstualnih referenc predstavlja novost v pisavi Barbare Pogačnik, vendar se včasih zazdi, da hoče avtorica v tem delu združiti nekoliko preveč. Močnejši so razdelki, kjer konvencionalnejši subjekt omogoča lažjo identifikacijo ali je vsaj zgradba pesmi enotnejša.
Tako je v celotnem preostanku zbirke: Modrini hiše, Gubi in Miniaturkah. Pravzaprav tu pesmi šele začnejo zares potovati, na primer v pesmi Ognjeni žerjavi, kjer najdemo svežo primero in balkon je visel nad nama kot dolgonogo jutro, / skozi katero so se obračali železni žerjavi, ali v Dveh lesenih lutkah, kjer je jasno prepoznaven dramaturški lok spremenljivih identitet govorice: Neprebran časopis sem, kopičim se v škodo prostora, / ki dopušča enega in drugega, moškega in žensko: / moško ljubosumje sem in vohunim, / … Nepomito okno sem, / ker ne pričakujem nobenega obiska.
V teh delih se tudi citati iz popevk Johnnyja Štulića, Joni Mitchell, Jima Morrisona in drugih jasneje navezujejo na motive in teme pesmi samih in bralcu ponujajo dialog. Ena izmed najlepših pesmi zbirke je Uho v snegu, ki se navezuje na napev francosko-italijanske pevke Dalide, in v kateri se sinestetično spajajo sneg, tišina, samota in smrt.
In včasih avtorica posrečeno useka s pikro ironijo; na primer v verzih, ki vendarle neposredneje spregovorijo tudi o moškem: Bila sva zlepljena kot zemlja in črv, / a zakaj bi se črv ves čas jezil na zemljo, / zemlja pa trpela, ker je črv jezen. V zbirki je najti še kar nekaj dobrih pesmi, le celota izpade nekoliko nehomogeno, predvsem zaradi preveč izmuzljivega in morda nekoliko preambicioznega prvega dela.
