Tiskane izdaje
Slovenci, to je splošno znano, še nismo preboleli druge svetovne vojne. Oziroma ideoloških trenj, ki se navezujejo nanjo. Žal so knjižni naslovi s to tematiko pri nas trmasto zazrti vase, o drugi svetovni vojni govorimo kot o nekakšni naši individualni narodni usodi in jo obračamo vase. Škoda. Z nekaj zrelejše refleksije bi morda tudi pri nas nastajali romani, kot je Max.
Osrednja odlika tega romana je namreč vzpostavitev ustrezne distance do dogodkov, ki so potekali v času pred vojno (od leta 1933) in do konca vojne, s čimer – prav s to distančnostjo – avtorica pridobi prostor za zgodovinsko natančnost in pretresljivost, ki pa – pohvalno – ni podkrepljena s sentimentalnostjo, temveč z občim občutkom za ponavljajoče se vzorce represije, prek katerih druga svetovna vojna ni nekaj neponovljivega, temveč je zatiranje nečesa občega, vseprisotnega, celo permanentnega, ker je »pošast«, kot ugotavlja deček Konrad, osrednji junak in prvoosebni pripovedovalec romana, morda sinonim za »človeka«.
Hkrati ta odnos do represije, do »človeka« (ne zgolj do »Nemca«, »Rusa«, »Žida«, »Poljaka« etc.) v ničemer ne popušča grozodejstvom, ki jih popisuje in so bila – za razliko od številnih drugih, navezujočih se na čas med 1939 in 1945 – za nameček le malokrat popisana.
Konrad je namreč otrok, rojen v projektu Lebensborn, ki ga je leta 1933 začel izvajati Heinrich Himmler. To je bil projekt, v katerem so morala nemška dekleta Hitlerju in Nemčiji rojevati otroke, spočete med posilstvi esesovskih oficirjev. Otroci so bili ob rojstvu – ne glede na skrbno izbrane »starše« – premerjeni; tisti, ki niso do milimetra ustrezali arijski rasi, so bili nemudoma evtanazirani. Sčasoma je projekt vključeval tudi ugrabitve poljskih in ukrajinskih otrok ter dečkov in deklic iz baltskih držav.
Ta projekt je – seveda – strahoten sam na sebi, še toliko strašnejši zato, ker so bili njegovi podporniki, organizatorji in izvajalci po vojni, na sojenju v Nürnbergu, oproščeni. Takšna sodba seveda pomeni implicitno podporo izvajanju terorja nad otroki, ugrabitvam, umorom … otrok, kar je samo na sebi povsem nepredstavljivo (kako se je to lahko zgodilo?), hkrati pa pomeni zeleno luč za skrajne oblike družbene represije, katerih posledica so ljudje, oblikovani strogo po pravilih nekega sistema, mimo individualnosti in človekovih pravic.
Lebensborn je bil med drugim – in na tem je precejšen poudarek v romanu – tudi skrajna, najbolj izprijena oblika propagande; otroke iz tega »projekta« so vzgajali propagandna gesla, ideologija in represija, zatiranje pa se je dogajalo na državni ravni.
Pomembno se je zavedati, tudi v kontekstu uvodnih povedi tega besedila, da je ideologija vselej tudi oblika propagande in da je propaganda vselej ideološka. Vselej, zlasti pa v časih, v kakršnih živimo, bi bilo nujno znati prepoznavati eno in drugo ter razumeti, v kakšnem odnosu sta do represije. Max je roman, ki skozi naravno, napeto, a hkrati zgodovinsko natančno, pripoved pomaga razumeti razmerja med vsemi naštetimi mehanizmi. In to ni majhna stvar.
