Tiskane izdaje
»Nikdar mi nisi verjela, da se je v najhujših časih francoske revolucije vsakdan nadaljeval. Sedaj pa vidiš,« nekje v romanu izjavi Ginsterjev stric, priznani zgodovinar, ki ves čas vojne prepisuje iz arhivov. Življenje pač teče dalje in tudi v ekstremnih razmerah je treba služiti denar za preživetje, zato se mora petindvajsetletni moški z vzdevkom Ginster (»ime mu je ostalo iz šolskih časov«) vrniti domov in poprijeti za delo.
»Ginster« pomeni košeničica, rastlina, ki raste tudi na krajih, kjer ne uspeva nič drugega. Junak se tako imenu primerno prilagaja razmeram, vendar jih sprejema, ne da bi jih zares (iz)živel, predaja se, ne da bi se razdal. Ginster je, morda tudi času primerno, notranje razklan, če ni že kar razpršen, neoprijemljiv, zmuzljiv značaj. Drugačen je od drugih, a le toliko, kolikor se drugi od njega razlikujejo; želi ostati samosvoj in se hkrati kot »posameznik izgubiti v skupnosti«, kar mu daje nekakšen pridih slehernika z napako, v smislu, da ga je mogoče razumeti, ne da bi se bilo v njem nujno prepoznati.
Tako kot drugi romaneskni liki tudi Ginster živi v pričakovanju vojne vihre, ki pa se kar ne zgodi, vsaj ne tako, kot bi bilo morda pričakovati. Namesto na bojnem polju konča med krompirjevimi olupki, in vsa situacija bi bila prav komična, če ne bi bila zastavljena tako jedko. Z Ginsterjeve perspektive ni vojna nič drugega kot odlašanje vpoklica z nemogočimi, pompoznimi prošnjami, v katerih ni pozabljeno omeniti, kako nujno je graditi vojaška pokopališča, kljub še neznanemu številu padlih.
Vojna je tudi štetje žrtev in prenašanje herojske drže njihovih preživelih sorodnikov, nakupovanje prave opreme za boj in varčevanje pri ročnih urah (če vojaka sreča smrt, mu ni treba vedeti za točen čas), pogajanje z muhastimi zdravniki in pravilno postiljanje rjuhe. Vzroki za vojno so povsem nepomembni, tako mu vsaj zatrjujejo – važno, da se narod prebuja in poenoti v skupnem boju. Ginster je pravzaprav pripoved o tem, kako zelo se vojna, tudi če posameznik vanjo ni dejavno vključen, zažira v vse družbene pore, celo tako, da je bolj prisotna po domovih kot na bojiščih.
Kracauerjev pripovedovalec je do dogodkov, še bolj pa do protagonista, na več ravneh ciničen in v romanu je mogoče prepoznati kar nekaj ekspresionističnih pripovednih postopkov, recimo popredmetenje ali distorzijo perspektive, ki dodatno okrepita pripovedovalčevo cinično distanco, še pogosteje pa se izgubljata po perifrazah.
Sociolog, filmski kritik in novinar Siegfried Kracauer je dolgo živel v senci vidnejših sodobnikov frankfurtske šole, na primer Horkheimerja, Adorna, Fromma in Marcusa, dokler niso v novem tisočletju ponovno odkrili njegove zapuščine, v kateri se je pojavil tudi napol pozabljen romaneskni prvenec Ginster, objavljen leta 1928.
Tako kot avtor je tudi roman dolgo ostal v senci Kracauerjevih teoretskih tekstov, na primer Od Caligarija do Hitlerja (1947) ali Teorije filma (1960), morda predvsem zato, ker se Kracauer nikoli ni izpostavljal v vlogi pisatelja. V njegovih literarnih tekstih se tesno prepletata teorija in avtobiografskost, potezi, ki ju je mogoče opaziti tudi v Ginsterju. Ginster je nenavaden in pravzaprav nenavadno zanimiv roman.
Nima pripovedne moči katerega od znamenitejših literarnih kalibrov, postavljenih v čas prve svetovne vojne – morda zato, ker distanca, s katere pripovedovalec popisuje protagonistove dogodivščine, bolj spominja na analizo seciranja kot na zgodbo v konvencionalnem pomenu besede. Prav distanca romanu omogoča samosvoj pogled na družbo v času vojne in z občasno prav strupenim cinizmom razkriva – še enkrat, znova – vso njeno absurdnost.
