Recenzija knjige: Vrnitev k sebi

Po pred dvema letoma pri nas izdanih šestih novelah, zbranih pod naslovom Jezerska pokrajina nemško govorečega švicarskega pisatelja Roberta Walserja (1878–1956), je ista založba poskrbela za izdajo avtorjevih kratkih, fragmentarnih zapisov Roža.

Da so izšli leta 1924, štiri leta pred pisateljevo uradno potrditvijo shizofrenije, ki ga je za naslednja tri desetletja zaprla v psihiatrično ustanovo in mu odvzela (z)možnost pisanja, ni naključje.

Izrazito dnevniško-izpovedno naravnani zapiski dajejo vtis skice oziroma beležke, ki naj bi se tu in tam šele razvila v formalno premišljeno strukturirano pripoved. V tem smislu se precej odmikajo od Jezerske pokrajine, po predhodnih posamičnih objavah v knjižni obliki izdane leta 1920, ki se z impresionistično, v naravo zagledano naravnanostjo tudi po tematski plati močno razlikuje od Rože.

Obema deloma je razen avtorjevega avtobiografskega pristopa skupna melanholija, značilna že za njegovo bielsko obdobje pred letom 1920, tu in tam razraščajoča se v črnogledost, pa še ta se prav spričo raznolike tematske naravnanosti obeh del močno razlikuje.

Če gre melanholijo v Jezerski pokrajini razumeti kot umetnikovo ambivalentno doživljanje narave, ki se v svoji za običajni um pretirani intenziteti na eni strani in človekovem grobem vdoru vanjo na drugi prelamlja v destruktivno wertherjansko neprilagodljivost, izhaja melanholija v dvainštiridesetih fragmentih, ki sestavljajo Rožo, iz večnega konflikta vase zagledanega posameznika s svetom okrog njega, ki je namesto v naravo zvečine usmerjen v socialno interakcijo, najraje z nasprotnim spolom, pa tudi v lastne mentalne vijuge, ki ga ob koncu privedejo do vsaj navidezne pomiritve s samim seboj.

Seveda tudi tukaj ne gre za morebitno uspešno umestitev Wilhelma Maistra v okolje, ampak Walser moškega, alter ega, še vedno drzno postavlja na rob prepada. Sicer ne tako redka metafora sodobnih pisateljev, tudi slovenskih (naj omenim le Janija Virka, Alojza Ihana in Vladimirja P. Štefaneca, čeprav je tovrstne elemente zaznati pri številnih avtorjih), je pri Walserju – ki z novelami, avtobiografskimi romani, eseji in poezijo v literarni zgodovini velja za predhodnika Kafke, z zanosno lirskimi pasažami, predvsem v opisovanju (umetnikovega) doživljanja narave, pa se približuje Čehovu – močno pregnetena z njegovim duševnim profilom, ki v Roži spominja na gogoljevsko mračno brezizhodnost.

Podobno kot ponesrečeni spoj človeka z naravo, ki v njegovi prozi pogosto ne vzpostavlja le eksistencialnih vprašanj, ampak tudi sugerira odgovore nanje, in ki ga Walser nadgrajuje z nadčasovno in nadkrajevno dimenzijo, živijo tudi skice iz Rože.

Zdi se, da se po številnih poskusih socialnega sožitja (vsevedni) pripovedovalec – avtor – tudi z na pogled nenadzorovano menjavo pripovednih perspektiv vselej vrača k samemu sebi. »Bolj cenim domišljijsko kot pa resnično življenje«, zapiše ob koncu, saj le v prvem primeru »otoki s srebrnimi vrtinci očarljivo tečejo po skalnati steni mirne domišljije«, medtem ko posluša »petje pratoka skozi tihe ure«.