Tiskane izdaje
Najnovejšo pesniško knjigo Roka Vilčnika, ki ga javnost bolj kakor lirika pozna v vlogi dramatika, scenarista in režiserja, sklepa štirivrstičnica v obliki vprašalne povedi, ki gre takole: Če pišem odkrito, / kdo me bo potem pokril, / omaganega za pisalno mizo / z glavo naslonjeno nad zadnjo piko? Z njo nam je pesnik nekoliko razkril svoj ubesedovalni postopek, ki mu ironija ni povsem tuja.
V tem primeru je morda najbolj neposredno opazna v dejstvu, da se precej pripovedno ubrana pesem z močnim liričnim učinkom, naslovljena z letnico 1986, ki stoji pred navedeno štirivrstičnico, sploh ne konča s piko niti s kakšnim drugim ločilom, saj je pisana povsem brez ločil. In ta manira zaznamuje še vrsto drugih besedil v knjigi. Zanimivo bi bilo vedeti, ali obstaja statistična metoda, s katero bi bilo možno ugotoviti, zakaj avtor v nekaterih pesmih upošteva pravopisna pravila, v drugih pa ne.
Očitno je, da to počne namerno, a ključ do postopka ostaja skrivnost, čeprav v enem izmed besedil (to niso te pesmi) izrecno pove, da po novem ločila postavlja drugače in da vsako vrstico začenja z veliko začetnico, kar povezuje z ustvarjalno in morda še kakšno svobodo ter drugačnim, modernim načinom pisanja, tega pa enači z odsotnostjo ljubezni, vendar v tem primeru ne ravno prepričljivo.
Ljubezen je namreč nesporno osrednja tema Zdravila za Ano, opazna že na zunaj, saj se besede, kot so srce, duša, hrepenenje in podobno, pojavljajo zelo pogosto. Mestoma se celo zazdi, da Vilčnikov pesniški govorec nosi svoje srce na dlani: šel sem na grob svojega zlomljenega srca / položit kri; ali Prižgal sem kadilo / svoje žalosti; ali Tukaj / Tukaj je bilo nekoč moje srce / Zdaj pa je vse zaraslo; in še bi lahko naštevala.
Takšna drža pri delu bralskega občinstva morda deluje v prid pristnosti poetičnega občutja, a zares učinkuje le, dokler se govorec giblje na doživljajsko izpovedni ravni, kjer je dokaj suveren, vprašljivo pa postane, kakor hitro si zelo očitno prizadeva prestopiti na raven ontološke problematike, ko ljubezensko občutje preraste v bivanjsko razsežnost in skuša vzpostaviti razmerja z drugimi eksistencialijami, kot so trenutek, večnost, neskončnost, čas in smrt.
Tedaj pričakujemo – in to naše pričakovanje se tudi izpolni –, da bo vso ubesedeno stvarnost oblila temna svetloba, kakor je razločno nakazano v pesmi potovanje na konec časa: Zunaj je zalajal čas. Drobni zlati čas, ki nas je še maloprej tako / hladil, si je vzel grozo za svojo sestro in pridivjala sta mimo kot / dva stekla pasa, da je vse vode zadimilo in se je čez nebo potegnila / črna mavrica.
Toda od te »črne mavrice« je le korak do črnega sonca. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali ima ta temna svetloba v Zdravilu za Ano dovolj moči, da ustvari in zadrži »trenutek večnosti«, povezan s preteklostjo in prihodnostjo. Res je sicer, da ta trenutek v zbirki nadvse posrečeno tematizira pesem [K]o so bili v Mariboru tramvaji in da ga evocirajo še nekatera izbrana mesta znotraj te poezije, a prav to nas navdaja z obžalovanjem.
Utemeljeno namreč pričakujemo, da bo pesnik ob nenehnem evociranju časa in neskončnosti naredil še naslednji, odločilni korak, ki bi prisilil njegovega govorca, da se nastavi neposredni oslepljujoči svetlobi prebliska ob soočenju z lastno smrtnostjo; soočenju, ki edino lahko omogoči skrenitev z uveljavljene poti in izstop iz privajenega načina mišljenja – in življenja. Pričevanje o tem v tej knjigi zaman pričakujemo, vendar upanje ostaja.
