Tiskane izdaje
Čarovnica iz knjig nizozemske pisateljice Hanne Kraan je postala čavknjena v prevodu Milana Dekleve iz leta 1998, ko je prvo knjigo o njej, Zgodbe o čavknjeni čarovnici, izdala še tedanja Epta.
Po njenem odhodu z založniškega prizorišča je začela knjige o Čavki izdajati Sodobnost International, prevaja pa se jih ne več posredno po angleškem prevodu, pač pa po nizozemskem izvirniku. Toda beseda 'čavknjen', ki se je vmes že prijela, ostaja.
Po knjigi Čavknjena čarovnica spet razsaja je pred nami že tretja, Rože za čavknjeno čarovnico. Po njej skakljajo, tekajo, letijo in drobencljajo zajec, jež, kos in sova, v bolj stranskih vlogah vrana, veverica in zajčji mladički, v glavni pa seveda čarovnica, brez katere gozd ne bi bil to, kar je.
Čavknjena čarovnica ali Čavka po njem pogosto razsaja, razgraja, rohni in besni ter se s kakšno coprnijo rada pozabava s katero od živali (najraje z ježem), zato da se nato lahko naslaja nad tujo nesrečo. A v resnici Čavka vendarle ni hudobna čarovnica, kajti če je treba, priskoči na pomoč in se z živalmi prav rada tudi prijateljsko podruži.
Tako kot copra imajo tudi živali vsaka svoje prepoznavne značilnosti – sova pesni odbite verze, jež rad vtika smrček, kamor ni treba, zajec običajno rešuje zagate in ima vedno pri taci načrt. Čeprav se ima Čavka za šefa gozda, so živali dovolj zvite (po pravici povedano, ene bolj, druge manj), da si krojijo življenje po lastni meri.
Kot odgovor na vprašanje, kaj pomeni beseda 'čavknjen' oziroma kakšna je njena raba, naj služi tale primer – ko čarovnica ježu podtakne skakljice oziroma skakljave kapljice, zaradi katerih se lahko premika samo še skakljajoče (kar menda prejkoslej postane sila naporno), zajec ogorčeno vzklikne: »A je čisto čavknjena?!«
Ko smo že pri skakljicah; številne zgodbe so osrediščene na Čavkine izvirne izume oziroma coprnije, tu so na primer še šepetava trava, ki pozna manire, in bombastični grahki, ki so ježu všeč, zajcu pa ne.
Sicer pa v knjigi ne gre le za duhovite izmisleke in akcije, ki jih ne manjka, pač pa tudi za misel, ki je fino pritaknjena dinamičnemu besedilu – šele ko nekaj začneš izgubljati, ugotoviš, koliko ti zares pomeni.
Čavka je z nagajanjem včasih res prava nadloga in tudi njej gredo živali včasih zares na živce, a slej ko prej ugotovijo, da drug brez drugega ne morejo. Konec koncev tu in tam celo pride prav, da imaš v gozdu čarovnico, ki ne zna coprati samo urokov z neprijetnimi posledicami, pač pa tudi jabolčne pite.
Tako kot prejšnji je tudi tretjo knjigo Čavkinih prigod z ravno prav odmerjeno količino ilustracij in vinjet popestrila Annemarie van Haeringen. Mimogrede, lani je pri nas izšla še ena ilustrirana knjiga Hanne Kraan – Vrisk, v kateri bomo prepoznali marsikatero značilnost avtoričinega pisanja, ki zaznamuje njene »čarovniške« knjige – naklonjenost do živalskih junakov, navihanih dialogov in zvitih obratov.
