Tiskane izdaje
Zgodovina je (za)pisana. Rekonstrukcije, ki se vzpostavljajo skozi različna branja zgodovinskih listin, so nujno prav to; branja. Ne glede na morebitne vznike novih pričevanj ostajajo na nevralgičnih točkah vselej isti dokumenti, ki jim je težko odšteti oziroma prišteti pravo mero olepševanja, prirejanja, pristranskosti itd.
Poročila o dogodkih so pogosto subjektivna, prilagojena prizmi vladajočega, osredotočajo se na vojne (in druge pomembne politične) dogodke in ne pomenijo (nujno) širše, poglobljene, predvsem pa ne osebne, intimne podobe dogodkov.
Prosim te, zapiši, čaroben zgodovinski roman o vladavini bana Štefana II. v Bosni 14. stoletja, se zgoraj navedenega loteva na prefinjen, literarno učinkovit način; osrednji junak romana, izrazito prepričljivo izgrajen (»primerno« tragičen) »evropski subjekt«, Gorčin Kuldukov, je plemič, vitez (vojak), diplomat in pisar. Skrbno zapisuje poročila z misij, na katere ga pošilja ban Štefan II., poroča z vojnih prizorišč, popisuje diplomatske sporazume; hkrati izpisuje (zasebna) življenja dvorjanov ter – kajpak – svoje lastno.
Gorčin na nekem mestu pomenljivo opozori (in bralec dobi občutek, da mu lahko prav zaradi njegove funkcije na dvoru verjame), da bodo pisarji olepšali vojne dogodke tako, da bodo poročila všečna vladarjem. Počne podobno tudi sam? So njegovi popisi sovražnikov objektivnejši kakor tisti, ki jih sovražniki pišejo o njem (in njegovih)?
Objektivnost zgodovine se izmika, zlasti zato, ker je zgodovino (in njene vidnejše akterje) mogoče lagodno izrabljati; Gorčin tako denimo spoznava, da je »najboljši vojak mrtev vojak«, ker ne more opisati dejanskega stanja z bojišča in s tem poseči v aktualno politično dogajanje, ki temelji na preteklih akcijah. Tako je mogoče vsako junaštvo spodnesti ali na novo ustvariti; tisti, ki je pod rušo, se ne bo pritožil.
Zgodi se, da so preostale žive priče utišane, kajti kot je proti koncu romana rečeno Gorčinu, ki mu skuša banov zahrbtni brat (kljub Gorčinovemu pogumnemu boju za Bosno v vojni proti Dušanu Silnem) naprtiti zločin(e) zoper Bosno oziroma izdajstvo. Gorčin se, ker opozarja na tok dogodkov, kakršen je bil, in ne, kakršen bi politični povzpetniki želeli, da bi bil, znajde v središču politične spletke ter – hkrati – osebne ljubezenske drame.
Imamović v Prosim te, zapiši spretno preigrava žanr zgodovinskega romana, ki mu dodaja (več kot le) ščepec ljubezni, pustolovščine in fantazije, hkrati pa vplete v tekst premišljene refleksije o (re)konstrukcijah zgodovin(e) ter političnih manipulacijah, ki so njihov imanentni del. Presenetljivo naravno se avtor romana loteva tudi vprašanja (o smislu) življenja in smrti ter – seveda – ljubezni, erotike, hrepenenja.
Roman se napaja pri zgodovinski obravnavi nekega obdobja, ampak pod površjem nenehno brbota sedanjost, »večnost« nekaterih vprašanj; roman je v sodobnih nemirnih časih izredno pomenljivo branje. Za nameček je slogovno dovršen in se bere »na mah«. Tekst, ki mora obstati.
