Tiskane izdaje
Knjigo hrvaškega pisatelja Želimirja Periša je enostavno treba prebrati. Dobro jo je brati počasi in natančno. Potem je namreč mogoče ugotoviti, da je v literaturi sosednje države spet najti nekaj, česar v podalpskem pisanju ni mogoče, nenavadno močno empatijo, presenetljivo angažiranost, srhljivo natančno detekcijo stoletij in tisočletij, v katerih se ženskam, »posiljenim, ponižanim, prevaranim, pretepenim« in kakorkoli drugače ponižanim in razžaljenim, ni moglo goditi dobro, prej zelo narobe.
Zadrčan Želimir Periš je konceptualist, o omenjeni usodni damski odrinjenosti ima jasno mnenje, zato sukus njegovega projekta ni preprosto enoznačen – Mučenice niso le impresivna zbirka zgodb, ki je zasijala na sosednjem literarnem nebu, da so jo morali kritiki uvrstiti med deseterico najboljših hrvaških knjig prejšnjega leta, ampak tudi nekaj drugega, avtorjev angažirani izhod iz fikcije namreč, zelo dobeseden vpad v resničnost: denar od prodaje knjige se je avtor odločil nameniti zadrskemu zatočišču za žrtve družinskega nasilja, del zaslužka pa je priskrbel tudi zadrugi Kamensko, v kateri odpuščene tekstilne delavke, večinoma starejše od petdeset let in zato teže zaposljive, izdelujejo promocijski material za knjigo, pletejo, vezejo, tiskajo na tekstil, izdelujejo nakit in predvsem ohranjajo obraz kljub okoliščinam, v katerih so se znašle.
Periševa knjiga ponuja petnajst zgodb, na prvo branje bi se lahko reklo, da avtor zgolj preigrava izbrane ženske usode od mitske preteklosti do nerazumljive prihodnosti; začenja seveda z Evo, preden z moškim zagrizeta v prepovedani sad, ji da misliti: »Bojim se, sem mu jokala v naročju. Bila sva le prst, bila sva prsteni posodi, napolnjeni s prodom lastne varnosti. Zdaj sva kamen, ki ju bo razbil. Dež nama na obraze vrezuje kanale. Drobi naju in raztaplja. Če se ne premakneva, naju bo spremenil v pesek.«
Moški ji odgovarja: »Ničesar se ti ni treba bati, je govoril. Veva, da je vse to zgolj nič. Življenje je na drugi strani blaženosti, je rekel. Tam so zgodbe. Tam je vse.«
Periš je zgodbar s posebnim nabojem. V uvodnih zgodbah knjige se nonšalatno sprehodi po zgodovini in ponudi – tako se mi kot bralcu vsaj lahko zdi – avtentično ženski pogled na preteklost. Periševa igra je igra posebnega voyeurja, njegove zgodbe stavijo na pogled opazovalca, pogled tretjega, na videz nevpletenega v dogajanje, so torej nekakšna interpretacija preteklosti in zdajšnjosti, zato v zgodbi Penelopa, seveda, to je 'tista' Penelopa, lahko preberemo: »... 'Izgubila sva dvajset let, a čaka naju jih še dvajset. Najlepših dvajset,' govori moj mož, vendar ne govori meni. To govori množici, ki se prenažira in naceja za mojimi mizami. Njim kliče moje besede ...«, nekje sredi knjige odpošlje v nič vesolja eno žensko bitje, sploh ne moti, da je to Lajka, v sklepni zgodbi pa hibernirano Baubo pošlje v prihodnost, kjer dočaka nič kaj milo usodo ... ženske.
Ob vsem konceptualnem aktivizmu, ki ovija ta projekt, daje posebno moč Mučenicam avtorjev slog. Brutalno natančna proza, kakršne ne beremo vsak dan.
