Tiskane izdaje
Kakšen spomin lahko imajo stara drevesa? Kaj in koliko vedo o času in ljudeh, kaj o njihovem zlu in kaj o tistih, ki bi morali biti kaznovani, pa so po zaslugi zgodovinske ironije ostali nekaznovani? Kratki roman o snegu in ljubezni Marka Sosiča je nenavadna študija o spominjanju, znotraj tega tematskega risa pa seveda o vsem, kar je nesrečnega in nasilnega odložilo v posameznikov in kolektivni spomin zadnje stoletje.
A Alma, pripovedovalka Sosičeve zgodbe, ne živi le v spominih, z drobci preteklosti je prestreljena njena zdajšnjost, mreža, ki jo tke njeno razpredanje, pa je široka in lovi vase najrazličnejše okruške dogodkov, filtrira preteklost in sedanjost in poskuša iz časa izluščiti bistveno. Kaj jo, Slovenko, živečo z Italijanom, zadeva? Je dovolj veliko breme sin, ki ne mara govoriti materinega jezika in mu gredo po glavi nasilne ideje o očiščenju sveta pred, kot ve povedati, golaznijo?
Je to, da se je najstnik navdušil nad nestrpnim modnim učenjem, ki govori, da je treba nekatere ljudi preprosto izbrisati, najhujši način za vpletanje nasilja v pripovedovalkino življenje? Kaj ni dovolj noro, da zlobni angel Angelo, kakor je sinu ime, noče videti preteklosti materinega naroda?
Urednica knjige Petra Vidali v spremni besedi ugotavlja: »Starši so preteklost, ki je ne moremo spremeniti, otroci pa prihodnost, ki je nekoč bila v naših rokah. Almin sin Angelo bi rad izbrisal vse, kar Alma je, njeno preteklost in prihodnost. Zanika njeno preteklost, ker ne verjame njenim zgodbam o fašističnem in nacističnem uničevanju, hkrati pa si, se bojimo, to ne do konca izpeljano nalogo zastavi za svoje poslanstvo.« Ali pa je še huje in bolj mračno, da se Alma zaveda neznosnega ponavljanja, nekakšne preklete paralelnosti, in se ji v misli nenehno vtika spominsko tkanje o njeni dvojnici iz časa velike vojne oziroma se njena pripoved na nepojasnjen način staplja z njeno?
Sosič hkrati igra še na drugačne karte, svojo metaforiko barva z aluzijami na filma Dvojno Veronikino življenje poljskega režiserja Krzysztofa Kieślowskega in Nostalgija Andreja Tarkovskega in s tem svojo zgodbo rafinirano relativizira oziroma univerzalizira, a tisto, kar z največjo silo sije iz njegovega besedila, ni kaj prida pomirljivo: Kratki roman o snegu in ljubezni je s suvereno, mojstrsko pisavo izpisana knjiga doslej trikratnega nominiranca za nagrado kresnik o temnih slutnjah in strahu pred ponavljanjem zla, ki je zmeraj preveč blizu. Avtor romanov Balerina, balerina, Tito, amor mijo in Ki od daleč prihajaš v mojo bližino tako dokazuje več kot odlično pisateljsko kondicijo.
Zunajliterarni preblisk, ki ga moram dodati: knjigo sem drugič bral ravno te dni, ko so mediji brneli od poročil, ki kažejo, da je svet precej iz tira, saj se zmagovalci nad fašizmom in nacizmom sedemdeset let pozneje formalno tako rekoč sramujejo svoje zmage, tisti, ki so svojo gorečnost ponudili možakarju z brčicami, pa vse bolj agresivno ponujajo svojo, primerno prikrojeno različico zgodovine. Brati tako knjigo, kot je Sosičeva, je v mračnem času, ki ga je novinarski kolega nedavno označil za čas, v katerem je teror pozabe brutalno poteptal razkošje spomina, pomirljivo početje.
