Recenzija knjige: Rokoborki brezčasja

Miljana Cunta: Pesmi dneva

Kud Logos, Ljubljana 2014, fotografije Dušan Šarotar

Novo pesniško zbirko Miljane Cunta Pesmi dneva je najlaže opisati z besedami Svetlane Makarovič: »Tudi preden smo se rodili, nas ni bilo, skratka, zgolj vračamo se tja, kjer nas ni.« Pri tem ne gre za to, da bi Miljana Cunta skušala biti provokativna, ravno nasprotno – Pesmi dneva so zaradi ambivalence med fizičnim in duhovnim, med notranjim in zunanjim prostorom, izrazito tradicionalna zbirka –, gre za bližino in prepletenost tiste, ki je v odhajanju, torej starke, ter otroka, ki je šele v prihajanju. Iz ne prevelike razdalje opazujemo posebno dvojico, ki ji neredko priskoči na pomoč pesničin jaz. Ta nekajkrat stopi na stran otroka, mu daje nasvet, vendar njena prisotnost ne zakrije vseh spraševanj, ki se porajajo v njem. Še vedno nam da videti gibanje dveh teles v prostoru: eno, ki se vse bolj giblje proti skrivnosti, in drugo, ki svoj jezik šele izumlja. Prostor, kjer se srečujeta, je prostor sedanjosti.

Soobstajanje več časovnosti ima hkrati za posledico upor teles, toda zdi se, da postarano in pomlajeno telo že od zdavnaj slutita »glasove, ki rastejo proti njima«. Gre za nekakšno predestiniranost, za ujetost v ciklični svet. Zdi se, da nam Miljana Cunta v svoji drugi pesniški zbirki, dopolnjeni s črno-belimi fotografijami Dušana Šarotarja, ki sledijo zgodbeni liniji zbirke, vendar se ji ravno zaradi svojega značilnega panoramskega pogleda ne podrejajo, pripoveduje o večnem gibanju, spreminjanju, ki pa zaradi zamejenosti in zaprtosti na trenutke ustvarja občutje groze. Ne glede na to, da je otroku namenjena prihodnost in starki preteklost, mestoma pa zahrepenita tudi po prelitju teh dveh časovnosti, sta oba ujeta v brezčasje; z nekaj navdiha bi ju lahko imenovali tudi – rokoborki brezčasja. Ker so Pesmi dneva pesmi, pisane z obrazom, obrnjenim v rojstvo in smrt, zaradi njihovega brezkompromisnega tona, si skoraj ne upamo vprašati – kje potem iskati tolažbo.

Ravno zaradi ujetosti v telo, ki je na trenutke skoraj absolutna, pesniška zbirka Pesmi dneva govori z zemeljskim glasom. Angeli, ki jih zagledamo na primer v eni lepših pesmi 20:00, letijo nizko nad zemljo. Tega ne storijo zaradi iskanja gotovosti, temveč v iskanju skrivnosti. Ker pa se otrok in starka ter z njima pesnica odvračajo od misticizma, jim na koncu ostane le spoznanje, da je vse v njih. Prehajanje iz smrti v rojstvo in obratno je tisto, kar nam ostane. Noč je lahko tudi bela in obratno, beremo v pesmi 23:00, pa vendarle se je Miljana Cunta odločila, da svoje pesmi, ujete v vnaprej določeno strukturo, poimenuje Pesmi dneva in ne Pesmi noči. Previs zbirke v svetlobo nima samo namena poustvarjati posebne atmosferskosti, ki jo povzemajo tudi fotografije Dušana Šarotarja, temveč predvsem postavljanje na stran življenja, ali kot beremo v pesmi 2:00: Nikar se ne spustiva v prepad telesa, v prepad / telesa naj gre le telo.