Kaj je tistih nekaj reči, ki jih glede avtorjevega esejističnega prvenca, nominiranega za Rožančevo nagrado, lahko povemo, še preden odpremo knjigo? Najprej je tu avtor, za katerega zavoljo njegovega poprejšnjega pisanja za Radio Študent ter spletno in tiskano Literaturo (nekaj besedil zbirke je bilo poprej objavljenih na navedenih medijih) in dela v društvu Asociacija sklepamo, da se bo polotil vprašanja kulturne politike. Nato se nam ob naslovnici, ki dialogizira z oblikovanjem zbirke Sto romanov (podobno potezo si je pred leti z zbirko esejev Sto romanov in nekaj komadov privoščil Uroš Zupan), morda utrne misel, da se prav v ...